Nasvidenje v naslednji vojni

[srce parajoče] Hvala za vse.

[počasi s podtonom modrosti] Hvala bančnim uslužbencem z lasnimi vložki, da me spravljajo ob živce. Hvala prostornim ljubljanskim parkiriščem, da nimam kje parkirati. Hvala zamujenim deadlineom, da imam vedno razlog za tečnobo. Hvala z grdimi, napol nedelujočimi, okraski ovešenim kranjskim ulicam, da se nad čim zgražam. Hvala čokoladi, da se pretvarja, da me tolaži v depresiji. Hvala vsem neomajnim kadilcem, da se jim lahko z vrtajočim sloganom Kajenje je škodljivo zajedam v mirno vest.

[premor]

[eksistencialistično] Hvala mami in očetu za kromosome. Brez njih me danes ne bi bilo tukaj. [lahen nasmešek]

[plakajoče] Ampak zakaj? [bebav pogled a la Bastjan Kepic]

[tolažeče] Krog mene se je nagnetel zadušljiv zrak, čevlji so me začeli tiščati in oditi moram. [plane v prijateljski objem, tak, kakršnega delijo na Prešercu - zastonj!]

[s krvavimi očmi] Za vedno?

---------------------------------------------------------------------------------

[na vratih] Jagodovanje in jagodičenje je do nadaljnjega zaprto.

Nasvidenje v naslednji vojni.

Šnopc pa golaž

Stiška vas je locirana nekje v desnem prekatu podkrvavškega osrčja. Skromnih 66 prebivalcev, ki se sicer kljub napovedanemu propadu drobničevanju v zadovoljstvo prijetno množijo, se večinoma le še prostočasno ukvarja z grabljenjem denarja po travnikih in okopavanjem cekinov na njivi.

V času predvolilnega boja je vasica naposled prišla na svoj račun - z delom na cesti. Kolovoz so v 5 mesecih delavci spremenili v stiško avtocesto, romarsko pot oslepili s kandelabri in uredili vodovod. Po končani delavski kalvariji se je pričela veselica. Pravzaprav visokonivojski kulturni program z uradno otvoritvijo ceste, ampak v ruralnem okolju itak ni razlike.

Veliki stiški praznik, po entuziazmu (in alkoholiziranosti) prisotnih sodeč skorajda večje slavje od največjega cerkvenega praznika, je na kup pripeljal vso vaško srenjo. Tolsta lica so se tresla v harmoniji s pivskimi trebuhi, imported viski in vodka sta še pred uradnim začetkom velikega dogodka zamenjala šnopc in ustvarila alkoholno vzdušje predveselice. Kulinarične roke domačih gospodinj so v želji speči boljšo potico od sosedove naložile pladnje dobrot, iz zvočnikov se je s koroško dialektno posebnostjo eeeee-ja valil prelestni glas Fredyja in vonj goveje juhe je oplajal stiški zrak.

Do 14h, ko je bil uraden začetek, je bila polovica zbranih že tako opitih, da je začela dvomiti v Newtonov zakon gravitacije. Govor predsednika KS je s številnimi iteracijskimi postopki namesto zahvale izzvenel kot stand-up comedy, v neuradnem tekmovanju "kdo vidi več ljudi" pa je med glasbenimi vložki z veliko prednostjo povedel harmonikaš, ki je med virtuoznim preigravanjem Avsenikovih uspešnic padel vznak. In se ob blišču fotoaparatov, kamer in krohotave množice s pomočjo novinarja in povezovalke delno pobral. (Kasneje s(m)o ga tudi ovenčali z lento nespornega zmagovalca omenjenega tekmovanja.)

Kakšna kultura neki! In deklamacija Jenkovih pesmi in petje hvalnic tistemu, ki je tošl odprl, da se danes lahko komot prevažamo po stiških poljanah. Slavje! Veselica! Skor-da-ne-ohcet! Zato kj dons en tuko srečen dan ... (povzeto iz slavnostnega govora)

Oh, Stiška vas, draga vas domača ... :)

Ognjeni zublji Siddharte v Kranju

Karavana ognjene Petrolee, turneje ob četrtem studijskem albumu Siddharte, se je včeraj ustavila tudi v Kranju.

Iz sita pretreseno množico je še pred knjižno navdahnjenimi rockerji zabavala zasedba Tide, ob 21. uri pa se je Športna dvorana Planina (skorajda) zapolnila s pristaši slovenskega glasbenega fenomena. Pisano množico mladih, predvsem po srcu, je skupina dvignila z začetnimi takti Mr Q-ja, nostalgično nadaljevala z njihovo prvo Pot v x, potem pa izmenično s skladbami iz starejših albumov dopolnjevala mozaik pesmi z najnovejšega izdelka. Prve vrste so kakopak zasedali najbolj goreči privrženci šestčlanske zasedbe, večinoma ženska najstniška srca, ki so poleg uživanja v trših rifih predvsem vzdihovala nad estetskimi akterji večera. (Tomiiiii, we love you!)

Siddharta se očitno še vedno ni naveličala vloge hladnih nedostopnežev, zato so bili tudi na odru energično precej odsotni – za razliko od množice, ki je sicer kar pridno poskakovala, vadila svoje karaoke sposobnosti in navdušeno ploskala. Kljub temu so obiskovalci, ki so starostno variirali vse od vrtčevskih let pa do upokojenskega staža, dveinpolurni siddhartovski spektakel ocenili kot eden izmed najboljših koncertov turneje Petrolee do sedaj.

Sam album, ki je bil sicer lansiran junija, pa se je očitno že dodobra prijel, saj so poleg prvih dveh singlov, Plastike in Domin, obilico aplavza požele tudi Male roke, Ohm in Il a modras, če omenim samo nekatere.

ocena: ***/*****

Tri punce, bibavica in borovničke

O neuradnem, bolje rečeno srprajs si.blogs meetu, sta že poročali obe vpleteni protagonistki, menda pa sedaj sledi zelo ažurna poteza še od mene.

Čas je za resnico.

Svojo asocialnost, ki jo, tako se govori, še vedno zelo dobro skrivam, sem v soboto nahranila s predstavitvijo novega albuma The Tide, svoj prihod pa v spremstvu resnične virtualke Pine markantno zaznamovala, kakopak z zamudo akademskih četrt. Ko sva s Pino šele z očmi požirali obilno pojedino pred nama, se je nekaj premaknilo. V najin kraljevski kotiček se je namreč telepatsko pritihotapila Črna Betka, ki ni - opa! - niti črna niti Betka. (občinstvo ostrmi)

Ob hlastanju po hrani in vseh rumenih debatah, povezanih s socialnimi mrežami in razkritju moje temne skrivnosti, smo naše skupno druženje nadaljevale v urbani naravi - preselile smo se namreč na brez klopce klopca party s stoli. In borovničkami.

Kako prisotnost blogerjev korelira s pitjem borovničk, je še potrebno raziskati. Dejstvo pa je, da se nas je ob tem procesu (dasiravno se je moja malenkost tokrat vzdržala borovničevanja) nabralo kar precej: fotografski trio Bojan, Samo in Tadej, skoraj diplomirana Ranka in že omenjene Pina, Betty in - napetost narašča - Mojca. Seveda ne gre zanemariti tudi (ne)blogerske srenje, ki smo jo ostali bombardirali s svojim geek alter egom. J, N, M, M, J&M, Š, A, Ž&B - hvala za prijetno družbo ;)

After-party? Tandem P&B v Stražišču, asocialna M v Pinkiju, ostali: cenzura. ;)


p. s. Linkanje rulz! ;)

Kam se gre v petek zvečer v Kranj?

Zakamuflirat v duha, preizkušat bližnja igrala in strašit mentalno okrnjeno Slovenijo? Šalo (čaja z rumom) na stran.

Poskusimo še enkrat.

Gorenjska prestolnica, petek zvečer. Kam?

V kino zagotovo ne.

Bile smo namreč prve tri gostje kranjske kino zapuščine. Celotni izkupiček predstave = 15 obiskovalcev.

Ob pol desetih sem v ženski družbi zakorakala v edini kranjski spomenik, ki še spominja na velikorazsežni kino, iščoč prijetno komercializirano razvedrilo. In našla sem ga. V sicer predvidljivi zgodbi, s predvidljivim koncem, predvidljivo spretno mešanico hip-hopa s primesmi klasike, predvidljivo vau-koreografijo in ne tako predvidljivo lepem Adonisu. Mislim, da se je v mojih (recesivnih?) ženskih genih razplamtela obsesija. KLIK

Ko so se menjali lačni za koritom uprave ljubljanskega Koloseja, se je govorilo o naložbah za kranjski Kolosej s štirimi dvorani. Upam, da ne za 15 ljudi.

Šolske obletnice

Pred kakšnim tednom je v naš drekasto-rjavi poštni nabiralnik, kakršen krasi najbrž še tričetrt hiš poštnih naslovnikov Slovenije, zajadralo pismo ozaljšano z žigom Gimnazije Kranj. Med odpiranjem so glavo razstreljevale misli o gromozanski zamudnini, če ne že kar sodni izterjavi, za kakšno pozabljeno fizikalno knjigo iz šolskega sklada, ki pravzaprav namenoma na moji knjižni polici nabira prah.

In potem so škrge znova zajele zrak, saj so lepospevni stihi sporočali popolnoma nekaj drugega:

»Vabim te, da se udeležiš srečanja nekdanjih maturantov 4.F razreda.«

Holy shit! Resda sem oni dan na levi strani svoje buče zapazila sivo modificiran naglavni izrastek, ampak, da že skoraj dve leti nisem več polnopravna članica gorenjskoprestolnične kremšnite ...

Kdo se je najbolj spremenil? Na katerem smerokazu je njihovo življenje zavilo desno? Bo največji mačo priznal, da je gej? Se je anoreksična deklina zredila za 40 kilogramov? Je tiha miška postala neustavljivo zgovorna? Last, but not least: je Mojca postala emo?

F razred je bil poseben razred. Zagotovo naš slogan. V šolskih analih nas ne pomnijo kot razred malih plaket ali priznanj, pač pa razred, ki je bil največkrat obravnavan na roditeljskih sestankih, razred, ki v dnevniku ni imel dovolj prostora za vse naše prekrške, razred, ki je skoraj vedno ponavljal test iz matematike, razred, ki je učilnice petkovega urnika zamenjal za druženje v bližnjem lokalu.

Na dan d, ki je bil včerajšnji torek, se nas je zbralo presenetljivo veliko. Okoli 20 nekdanjih maturantov F razreda – mislim, da je bilo povprečje prisotnih pri eni uri manjše od te številke – je s strahospoštovanjem zakorakalo po praznem hodniku učilne zidane, ki nam je včasih ponujala umni živež.

Paleta starih obrazov. Samo nove frizure – cel kup modnih frfrujev, mavrica barvnih odtenkov, mejkap. Nič drastičnega. Ena se je podala že na pota starševstva, drug si je nadel mornarsko obleko, tretja se mudi pri maturi. Razredničarka, sedaj višja funkcionarka, ponosno deli Izvestja in mercator sok, nekoliko negotovo gradimo medosebni most čez prepad, ki je v tem času zazeval med nami, s klasičnimi vprašanji: »Pa faks ...?«

Samo bolj dodelani detajli. Isti ljudje.


Kako bo čez pet, deset let?

Kako priti do jagodovanja #2

Tokrat so ključne besede še bolj čudne kot prejšnjič:

• kurba zelezniska postaja - kakšno bi najbrž našli, ja
• jagodne nedelje - so to nedelje, ko ješ samo jagode?
• ženska za volanom - je vozeča nevarnost
• cena barvanja las - pr men za male pare! za neprijetne barvne odtenke po končanem barvanju ne odgovarjam ;)
  
• morm se učit - ponavljajoče se geslo med kampanjskim učenjem, ko grlo že krepko zalija voda
• želje samske - emmm, bit nesamski?
• branje drugih kar pišejo na msn - je moralno sporno, zahrbtno in grdo! Ampak poznam nekoga, ki bi ti morda znal pomagat ;)
• poslovilno pismo - tudi samomorilci obiskujejo moj blog ... ali pa jih je nemara moje pisarjenje porinilo v samomorilstvo?
• ali so ženske med pms res tečne - res s(m)o! pa tudi pred in po pms! :)
• traparije - this is the right place!
• kako se ubiti - najprej poslovilno pismo, sedaj pa še to ...

Moj drugi prvi šolski dan

bi bil lahko nadve izviren naslov esejističnega skrpucala, ki bi ga na pobudo jezikovno osveščenih predavateljev vsak drugorazredni študent moral napisati za ponovno obuditev ali celo razvoj svojih slogovnih sposobnosti. Seveda, če bi bilo kateremu predavatelju (izvzemši jezikovnokulturnike) sploh še mar za skrivno življenje študentov ali pa za njihove slogovne pomanjkljivosti ...

Moj drugi prvi šolski dan je bil precej ljubljanski. Rahlo nenatančna časovna matematika se je spremenila v klobaso, klobasa v kolono, kolona v vzdihljaje, vzdihljaji v neprijeten položaj urnih kazalcev, urni kazalci pa v polurno zamudo prvega predavanja. Da seveda niti ne omenjam parkiriščnega kaosa, bratenje pločevine s stebri, grmi, pločniki ali drugo pločevino in sedemsto dvainštirideset obvozev na poti, ker je ravno pred volitvami potrebno urediti še toliko prometnih odsekov in zavarovati toliko poti! Naključje? Ne bi rekla.

Moj drugi drugi šolski dan je Taksi Mojca še pred ljubljansko gnečo naletel na kranjsko gnečo, vremenski izliv (no ja, naliv), obtičanje v križišču, rdeče semaforje, samo še 20-minutno zamudo in prostorne predavalnice tako opevanega novega dela FDV (33 sedišč, 60 ljudi?). Komu sedaj ne gre matematika najbolje od rok?

Moj drugi tretji šolski dan je občutil simbiozo značilnosti prvega in drugega šolskega dne, prekinitev tradicionalnega zamujanja s celo točnim prihodom, 5-urno luknjo med predavanji, preveč kave in nepozabno vožnjo s šoferjem Ljubljanskega potniškega prometa do konca sveta in nazaj (pravzaprav le do Dolgega mostu nazaj do Bežigrada), v katero je vključena celo dih jemajoča življenjska zgodba šoferja in edine potnice, mene.

Ljubljana, še veliko dogodivščin naju čaka, kaj?

Pisma oboževalcev

Pred dobrim tednom se je v elektronskem poštnem nabiralniku, polnem pisem oboževalcev, znašlo tole sporočilo:

Hi maybe this mail is a little strange for you but i have a question for you what does it mean Puncara??? that's all i hope don't botter my question

Im from Mexico and i have a pillow that put the name puncara and i never know why i put that name so i'll been searching for an answer and i found your page whit the same name.

Thanks for your time and i wait for and answer.

Recept za uspešno blogarjenje

Priznam, vmes me je minilo. Vkalupljena v standardizirane brezdušne oblike kvazi novinarstva v stilu "katero je ostro oko paparaca po mastno plačanem dogovoru ujelo zgoraj brez in katera ni čistokrvni izdelek matere narave" sem izgubila stik s kakršnokoli ustvarjalnostjo in, bohnedej, malce zahtevnejšo možgansko dejavnostjo.

Nemara je vse religiozne predpostavke v kali zatrl moj osebni Veliki pok, da moram pri svojih častitljivih dvajsetih letih zlatorumene holivudske trače z $ ketno okrog vratu, ki dela bling bling, zamenjat s "tapravim" novinarstvom, denimo, kako je Drnovšek pogonil ves keš (kadar majo otroci dnar, majo kramarji sejem, ne?) in kako mu ga zlobni očim, tudi Janez imenovan, noče več dat. Holivud je tut v politiki, jep.

Ostali so osnutki začetih vrstic brez ustreznega repa.

Zlato pravilo: treba je pisat iz sebe.

Ko te preplavi morje razburkanih čustev, ko se znajdeš v požrešnem vrtincu neustavljive jeze, ko udi neustavljivo drgetajo zaradi primanjkljaja čokolade (še vedno na čokoladni abstinenci z izjemo kandirane marelice v beli čokoladi pretekli petek, I'm almost strong!), ko ti ne uspe priti na prvo mesto pri igrici za petletne mulce (jebemo mast pa še margarina zraven!), ko se ti zažge palačinka ali ko ne moreš psa rešit iz ne ravno prijateljskega objema sosedovega psa.

Srebrno pravilo: treba je pisat takoj!

Ne čez deset ur, ne čez dva dni in ne čez pol leta. Sicer ostanejo le še blede sence občutkov in v prah zmlete misli, povožene z bagerjem, s katerim nam je Brane pred mesecem razmrcvaril edino pot do ljubega doma in matiterezovsko obljubil nov asfalt, ki ga še vedno tako upajoče sanjamo. Žoftless in Žmohtless.

Bronasto pravilo: preden zmagoslavno stisneš publish, ne pozabi na dodatno kopijo, ker ti ata blogger zna čisto slučajno vse skupaj poslat v tri malore.

Dodatno pojasnilo ni potrebno.

Priznam, vmes me je minilo. Pisat. Ne pa dihat z blogerji.

Navdih

Moj blog je mrtev. Jaz malo manj.

Kadar ure in ure ne strmim v snežno bel razdelek bloggerjevega prostora, namenjenega postanju, brez navdiha, potem ...

a.) se pretvarjam, da se učim
b.) dan naskrivaj podaljšujem za tri ure (bolje rečeno: spim 5 ur na noč)
c.) se tresem, ker že pet dni nisem dobila kakršne koli doze milke z lešnikovo kremo, gorenjke s celimi lešniki, čokoko-tiramisu sladoleda, čokoladnih napolitank, piškotov s koščki čokolade, snickersa, kinder maxi kinga oziroma česarkoli z višjo stopnjo sladkorja v sebi, kar bi na meni delovalo kot pomirjevalo
č.) v temi razbijam likalnike
d.) že tri dni zamujam deadline!


... izdih.

Motivacija ...

je nična.

Levo od mene: kava in dva kapučina, desno od mene: tekila, pred mano: zajeten kos literature in premalo časa.

Cilj: ugotoviti, ali je Gramsci s pojmom pasivna revolucija res označeval vlogo zmernih v risorgimentu


Dosedanje ugotovitve: nekaj je narobe s sladko smetano

A hell of a week

Iz filozofskih tolmačenj sem se zvlekla k stvarnosti.

[opozorilo: sledijo dolgočasni opisi iz povprečnega življenja malih ljudi]

V torek sem dentalni medicinki dovolila, da mi v ustni votlini (ob uporabi lokalne anestezije, seveda) naredi masaker in izpuli sedmico. Z neznansko praznino v srcu (in predvsem v ustih) ter v pričakovanju darila od zobne miške sem baba škrbasta v sredo po šestmesečnem dollypartonskem 9-to-5 šihtu ustavila svoje zažiranje dela brezposelnim diplomirancem in dala (nepričakovano?) odpoved, v četrtek (petek, soboto in bržkone tudi danes?) sem naletela na kup vprašajev in klicajev, povezanih s sredo, v petek naj bi se pričela moja ponovna agonija z učenjem (raba pogojnika je popolnoma ustrezna), v soboto pa sem za seboj pustila svoj zadnji najstniški dan.

Yeah, I'm 20.

Dopustna

Preden z novo turbo 16V močjo v krilih krenem na stara delovna pota, še nekaj nostalgičnih spominov na prejšnjetedensko dopustovanje ...

"Mojca, a me lahko nehaš zbujat s svojim govorjenjem"
ali
brezdiapozitivni potopis o neumnostih

Zasedba je bila seveda žensko popolna (se že vnaprej opravičujem zaradi vulgarnosti izrazov, ki so v resnici ljubkovalni nadimki): ena kurba, ena, ki vedno spizdi, ena jokava privrženka ema, ki v okvirih svojih prostočasnih dejavnosti fura safr, ena s čebulnimi joški in še ena, ki je ne smemo žalit, ker je njen vikend.

Popolna zasedba pomeni tudi popolno zabavo; "ilegalno" prevažanje velikih količin vode čez mejo je nasmejalo carinika, gojenje paradižnikov na sončne celice je svoje sadove obrodilo v kosilih ob devetih zvečer, vsakodnevno jutranje ocenjevanje čistoče in higiene omaric, postelj, rjuh in tal smo na žalost letos opustile zaradi prevelike dileme, katera ima bolj dezinficirano čisto, pomivanje posode in z njim povezanega tekmovanja Koliko posode lahko umažemo v enem dnevu pa vsako leto dobiva nove razsežnosti (navsezadnje, zakaj ne bi uporabili pribora za sedem ljudi, če nas je pa samo pet?). In, ali ste vedeli koliko večernih toalet lahko napravite iz samo enega samcatega kosa šala? Ne, odgovor ni 86, pač pa TRI.

Poliglotske sposobnosti smo ovekovečile pri Švicarjih, ki posedujejo "Uhr Pharme" ali vsaj "Schokolade Pharme", Magnusu (Šved? Morda se motim?) smo za prevoz, ki ga je skušal izbarantati od nas, skušale predlagati drugačen posel s Calvin Klein wannabe spodnjicami, ugrabile smo enega hudo simpatičnega Mariborčana z jamicami v ličkih, lepotni spanec sobne sotrpinke pa je v jutranjih urah ob dveh popoldne neštetokrat zmotila moja neusahljiva želja po monologiziranju. In spet, zakaj je ženska multioperativno bitje? Ker lahko pije pivo, bere knjigo in se pusti manikirati obenem!

Lahko bi napisala še kaj o bananinih šejkih, vsakodnevnem uglaševanju grl z "mi mi mi", pa naj to ostane skrivnost.

Do naslednjič. ;)

Jasnina

Včasih pride kak dan, ko se visoki nebotičniki, ki rastejo iz zemlje želja, pričakovanj, idej in domislic, prepletenih z venčnimi listi pomladanskega cvetja, vetrom morske soli in vonjem pečenega kostanja, enostavno porušijo. Vsa gmota nekoč idealizirane zibeli življenja zgrmi na tla, popolnoma zapraši podstrešje in vse, kar nastane, je NIČ. Popoln NIČ je in vse je JASNO.


Ne prvič, ampak znova.


Pa še večkrat bo tako.

Robbie Williams

Tožila bom izdelovalce avtobusov, ker so diskriminatorni do ljudi, ki so višji od 180 centimetrov (ali se vsaj tej številki močno približajo).

Kako spat, če se tvoje koleno sumljivo preveč brati (ali sestri) s sedežem pred teboj in te preveva čuden občutek, da boš vsak čas staknil klavstrofobijo? TEŽKO.

..::Naslednje tegobe doživljaš, če te skrajno tišči spat in si desni sedež na levi strani oz. levi sedež desne vrste sedišč priložnostnega vozečega prebivališča::..

Po začetni akomodaciji ob treh zjutraj, ko sem še nadejala lepotnega spanca, sem ugotovila, da bo udobne koordinate za vse odvečne ude bržkone hudičevo težko najti. Če noge pod kotom nasloniš vstran, si pravkar začel vdirat v zasebni apartma soseda, če pa isto akcijo ponoviš v drugo smer, jih moraš tako ali tako vsakih 2,3 minuti umikat, ker je prehod očitno železniška postaja za vse tiste, ki jim cisterna ne zdrži urinalnega pritiska več kot dve uri.

Še preden si polomim tretjino kosti in si noge končno gimnastičarsko zatlačim za vrat, me ob teli prekrasni harmoniji zvokov razdrami izjemen barven mozaik prebujanja sonca. Jutranji hlad se je zarezal v robove drevesnih krošenj, slikarju je iz rok paleta zdrsnila na tla. Svetlordeča se je prelila v rumeno, bleščeče sinje modro kliče ptice. Neverjetno lep trenutek!

Čustveno dotaknjena drsim v sladkorni omot lahnega spanca, pred bodočimi vbodi inzulina pa me neusmiljeno reši vodičkin glas: "Postanek."

Zašklepetam z zobmi in popolnoma nič več romantično nemarno zakolnem. "Pa pejmo vn ..."


p. s. Budimpešta je navdušila, prav tako Robbie. Malo manj Collegium.

Kršilka

Danes sem popolnoma nezavedno vsa križišča prečkala skozi rumeno luč. Še malo pa bom začela plonkati na faksu.

Če te močno prime ...

... in enostavno ne moreš več kljubovat zakonom narave, se odzovi klicu. Kolona na avtocesti, med Ljubljano in Brezovico, v soboto popoldne:

1. rojstni dan

Jap, šele v zadnjih izdihljajih rojstnega dneva pišem to voščilo malčku. Leto dni žlobudranja, jokanja, nerganja, začudenja, hrepenenja, ogorčenja, borbe za svoj prav (in narobe) ter nekaj misli kar tako ...

Vse najboljše Jagodovanje in jagodičenje ...

Strašiiiiii

Kdo? Kje? Kdaj? Je treba bežat? A si okej?

Vse to in še več ... že 7. julija na Mojčinem blogu.


Nekdaj neustrašno dekletce, ki se je s powerrangersko močjo bojevalo proti namišljenim sovražnikom v leskovju, je zraslo v bojazljiv šolski primerek Bandurinega modelnega učenja (nekaj v smislu Ju skrim, Aj skrim).

Mene je namreč strah vsega. Pretiravam. Strah me je teme, čiste teme. Strah me je premikajočih se stvari v temi. Čudnih oblik. Pod vplivom filmske fikcije se namreč normalne oblike v mojih iluzornih predstavah oblikujejo v čudne. V duhove, morilce, prikazni. V stvari, ki jih ni.

Akulofobijo premagujem, dejansko pa nadgrajujem, z grozljivkami; izključno na dva načina: v družbi (najbrž gre za utrjeno podzavestno željo vsake dekline, da bi se nemočna stiskala v objemu kakega prijetnega pogumneža) ali sama, sredi belega dne z odprtim oknom.

Domača naloga: primer iz vsakdanjega življenja.

V družbi štirih rožnatih bijačes med iniciacijskimi obredi na Šmarjetni sem včeraj v levem vzvratnem ogledalu živalske silhuete zamenjala za podivjanega gozdnega čuvaja, v desnem pa za serijskega morilca s srpom, ki je z glasnim "tresk" obelodanil svoj prihod. V eksploziji adrenalina so se obredi predčasno končali, voznica rdeče Faradayeve kletke je zaključila z: "Dost je." In pritisnila na gas do doline.


Ampak strah je votel, okrog ga pa nič ni.

Še ena pridobitev ...

Podobno kot je pred kratkim v ljubljanski živalski vrt prirjovel nov morski lev, je tudi naš zverinjak (ponovno) postal bogatejši za mijavkajočega člana.

Ime: še neznano (spet)
Akomodacija: 50-odstotno uspešna; luškano bitje je še vedno malce sovražno nastrojenu proti 30-kilski čivavi, ki naj bi bila labradorec in mačjemu lepotcu Casanovi.

In naj bralcu ne uide še moj fotografski talent ... (model je tudi bivši akrobat, pred fotosešnam pa je nerodno padel v mlečno tekočino in malce umazal svoje pražnje oblačilo)

Poletje?

Te dni se zombijevsko prekladam izpred modernega abakusa na kavč, s kavča na posteljo, s postelje na kavč in spet nazaj pred računalo: kroženje po elipsi, ki se dogaja v moji sobi, namreč določajo prefotokopirani zapiski, delo iz domače pisarne in smiljenje sami sebi.

Po kisloglistasto ugotavljam, da je pet res magična številka za jutranjo budnico, zvečer (zjutraj, opoldne in popoldne) ugotavljam, da nič ne znam, ponoči, ko se premetavam na postelji in zjutraj, ko se zbujam v mlakuži lastnega znoja ugotavljam, kako soparno je, čez cel dan pa me preganja misel na vse deadline, ki me lovijo za pete.

Pa baje, da je poletje ... ampak razen vročine in komarjev, ki kujejo romanco z mojim monitorjem, nimam trdnejših dokazov.

Včasih sem punca

Me je imelo, da bi počakala 14 dni in nato eksistencialistično problematiko razrešila z: "Jaz sem", pa so me prej zasrbeli prsti ... in me nima več.

Svetovno nogometno prvenstvo. Depeche Mode. Ločevalne diete.

In kaj delam jaz? Nič od naštetega seveda. Kujem namreč blazne načrte o tem, kako bi zavzela svet (to že odkar pomnim), si s črnilom belim možganski kontejner, zakaj kost iz modrcev vedno razpara blago in izvaja atentat na mojo prsnico ter čakam, da se odpre nebo in da se vame v velikem slapu zlije vse znanje, ki ga potrebujem za jutrišnji izpit ...

...
...
...
...
...
...

Še vedno nič.

...
...
...
...
...
...
Kost sem potegnila ven.

Mene ni.

Sajber komunikejšn

V času mojega fijakanja po IRC kanalih, kar danes nadgrajujem s podobnimi chat komponentami, sem posebno vzljubila izrodke iz plemena izpraševalcev.

To so tisti brezmožganski osebki, ki te po uvodnem nagovoru z živjo vljudnostno povprašajo po počutju s kako si (kar neznansko sovražim, ker moram dejansko vedno analizirati svoje počutje in traja vsaj pet minut, da približno opišem svoje stanje - če me v svoje kremplje grabi dolgočasje in lenoba se zadovoljim z enobesednim prislovom dobro ali slabo) in nato brez posebnega ozira na prejšnje vprašanje (npr. zakaj slabo?) nadaljujejo z vprašanji o:

a) starosti
b) kraju prebivališča
c) okupaciji
č) če so malce nekonvencionalni, se obregnejo še ob hobije
e) vrhunec zelo zanimivega pogovora je seveda SLIKA!!!! (ali povezava na ustrezno spletišče)
f) in v primeru ustreznih karakteristik jasen zaključek mukotrpnega petminutnega govoričenja: telefonska številka. (Alert! Potencialni partner na vidiku!)


V tem vrstnem redu. Če so malce neučakani, točka e zamenja točko a.

Dialog je zreduciran na našteta vprašanja in v primeru takisto dolgočasnega osebka na drugi strani z odgovori in pobudo Ti?

Po tem, ko imajo v bazi dovolj podatkov o konfekcijskih številkah, fobijah iz otroštva in številu trepalnic na levi veki, se lahko prične še bolj zanimiva (ampak saj skoraj ne more biti bolj zanimiva od prejšnje, kajne?) komunikacija. O vremenu, o novih vrstah fuksij, tigrastih tangicah in podobno ...

Pliz, đst šut mi.

Dopuščam možnost, da gre vse skupaj za morda kakšno posebno specialno enoto pod krinko, ki naše skrivne podatke posreduje višji vesoljski sili; vsi mali nedrogirani vesoljčki pa vsak petek v stilu Big Brotherja namesto Pri Jožovcu z Natalijo spremljajo naša bedna življenja in se od smeha valjajo po mikrokozmosu.

Pred 14 dnevi ...

sem pričela svojo agonijo z učenjem.

Danes sem na strani 12, predgovor h knjigi pa se konča na 10. strani.

Lenoba.

Jutranje sirene

Ne ne in še enkrat ne - nisem spet svoje pločevine tiščala v bližnje drevo ali jo celo skušala zbližati z mimovozečo kišto, tokrat sem vlogo protagonistov prepustila drugim ...

Pomladna jutra brstijo v žvrgolenju vrabcev, dehtijo v jutranji svežini in se kopajo v pomarančno rdeči zarji. Naše pomladno jutro je sicer dehtelo in se kopalo v prijetnem vonju izpušnih plinov, ki smo jih ob rani uri (3.30) lovile na enem izmed kranjskih pločnikov, ampak še vseeno je bilo lepo jutro.


Garda treh deklet (četrta se je skrivnostno odplazila neznano kam) je tako v petkovem jutru z bingljajočimi nogami (sedele smo namreč na pločniku) lovila zadnje trenutke četrtkovega ponočevanja in nabirala moči za kilometrsko dolgo kalvarijo dvestotih metrov, ki nas je vodila v hostel.

Fantom se v jutranjih urah očitno dvigne stopnja poguma, na plano pa prikuka tudi njihov prevozniški talent - v tistem jutru nam je prevoz ponudilo vsaj osem mimovozečih avtomobilistov; pa na željo, ki so jo nam želeli uresničiti, niti nismo opozarjale z dvignjenim palcem.

Ko smo ravno zapadle v zen budizem, nas zmoti dvojec moških teles s spuščeno šipo in vzpodbudnim vprašanjem: "Punce, vas kam zapeljeva?" Čeprav smo si želele iti v Žiri, smo njuno prijazno povabilo težkih src zavrnile - fanta pa sta še z vedno upajočim pogledom zrla v nas in stopila po plinu. Medtem se je po glavni cesti premikal drug avto, v katerem je sedel drug fant, ki nas je ogovarjal malce pred omenjenima korenjakoma. Ta je namreč opazil, da še vedno grejemo svoj teritorij in da bi nam lahko tudi on ponudil prevoz ... Hitrih misli je dal v vzvratno in se premikal proti nam. V istem trenutku sta se proti njemu premikala bodoča taksista.

Potem je naredilo bum, krh, joooj in skviiiiik. Pravzaprav je naredilo le skviiiiik in potem piiiiiiiip!

Bela limuzina z glavne ceste se premakne nazaj, črna lepotca speljeta, tisti fant pa čez bejbo: "Ej, punce, a vas kam peljem?" Valjajoč se v smehu tudi to povabilo odklonimo, on pa zaključi: "Skoraj bi imel prometno nesrečo zaradi vas!"


Pomladna jutra so lepa. Čarobna in zabavna. Sveža in taka, da ostanejo v spominu.

Kdo je kriv?

Hja, naj presenetim vse tiste, ki ste doslej mislili, da je bitje, čigar zapise berete, po vseh okoliščinah in pisarijah sodeč edinka. Oče in mati sta za vsak slučaj (da bi vsaj en od nas nadaljeval znameniti rod jagodičja) napravila kar tri ponaredke svojega dednega zapisa in v svet spustila tri pamže - enega bolj pametnega od drugega.

Moja sestra dvojčica, ki se je rodila slabo desetletje pred mano in mi ni čisto nič podobna, občasno vdira v mojo intimno zvezo z računalom in si z njim nasilno vzame nekaj zasebnih trenutkov. Naiven poligamist, kakršen je moj ljubi, se ne upira, zato mora največkrat v neljubi akt poseči moja roka.

Včeraj je mogoče kaplja res spolzela čez rob. Nerazsodnost in trenutna neprištevnost, na kateri se bom sklicevala tudi na sodišču, zaradi abstinenčne krize (moj moj moj računalnik) sta me pripravili, da sem se nadnjo spravila z motorko in kuhalnico. Prestrašena je stekla iz sobe, se zavlekla v kot okrogle sobe in v živčnosti začela svaljkati, zavijati in fenčljati svoje temne zravnane kodre. Pramen las je spremenila v neprepoznaven skupek štren, ki se ni dal več razrešiti, zato je bila primorana opraviti seciranje. V hlipajočem joku je vzela škarje in si odrezala šop las, ga prinesla v mojo sobo in togotno dejala: "Vidiš, kaj si naredila. Vsega si kriva ti!"

Ampak kdo je zares kriv?

Moja napol plešasta sestra ali Mojca?

p. s. Namig: pravilen odgovor je seveda sestra!

Prepih

Če se na ljubem koščku sveta, ki ga tlačim s svojimi umazanimi podplati, ker sem si spet pozabila obuti copate, lahko zgodi nekaj, kar se odklanja od normalnega - potem se bo to, oh kako nepredvidljivi bosta naslednji dve besedi, zgodilo meni.

Glede na to, da zaradi odročnosti mojega prebivališča do urbanih središč, ki me vabijo v svoja nedrja, 1/12 življenja preživim v samodrču, bi bilo skoraj neverjetno, da se naslednje vrstice ne bi SPET vezale nanj.

Se opravičujem Karmen Stavec za kršenje avtorskih pravic in krajo enega izmed lepših stihov, ki jih je sproducirala slovenska pop glasba ter se z njim celo bahala na evroviziji, ampak zares: bil je lep skoraj poletni dan. Skoraj zato, ker je bil v resnici pomladni.

Sijalo je sončece, oj sonce rumeno (danes sem resnično preveč ljudsko razpoložena), sladoled je kapljal na tla, če ga nisi dovolj hitro lizal, in nikomur se ni dalo delati - čeprav to pravzaprav ni odvisno samo od rumenega objekta na nebu. Po osemurnem zrenju v monitor, ki sem ga opravljala jaz in osemurnem razdajanju soncu, ki ga je prakticirala moja kišta, sem predrzno prekinila najin monotoni delavnik in se usedla v žgočo mrcino.

"Šipo dol, pa pejmo dam!"

Nekje na avtocesti, ko mi je bilo dovolj frajerskega postopanja z vetrom v laseh, sem svojo naravno klimo želela ugasniti. Pritisnem gumb, da bi zaprla dotok svežih avtomobilskih izpušnih plinov v svoj mobilni biotop, pa vetrni jez ne gre gor.

Če ne gre gor, pa poskusimo še malce dol. Malce dol in spet gor. Ampak gor NE GRE. Babja pamet vnovično pritisne na gumbek za dol - do konca dol. Ampak gor NE GRE več.

Uweeee, kaj pa zdaj?!

Kot čistokrvna 19-letna fotrova maza sem seveda oblekla bundo, povozila skoraj dva kolesarja in klicala dobrega duha iz steklenice v obliki mojega roditelja, ki se ne kvalificira v prejšnji sestavek o moški pomoči, naj mi pomaga rešiti situacijo.

Očitno se je nekaj, kar ne vem, kako se imenuje, v mehanizmu, ki mojo šipo elektronsko spodbuja gor in dol, odločilo napraviti samomor.

Oče je popravil/zamenjal tisto, kar ne vem, kako se imenuje. Hvala, fotr. :)

Ampak šipo dol samo še ob nujnih situacijah!

Moška opravila

Te dni se očitno navdušujem nad značilnostmi obeh spolov ter njihovimi posebnostmi, obenem pa se skušati izogniti življenju nekje vmes in se po povelju zakona narave pridružiti samo eni skupini pripadnikov XX ali XY kromosoma.

V preteklem času sem se dvakrat znašla v stereotipni situaciji, ko so se nemočne pripadnice nežnejšega spola s tehničnimi problemi (ne, ni bilo privijanje žarnice) obrnile na možate pripadnike iksipsilon populacije. Ti so s pravkar za 300 točk višjim egom (pa samo do 100 štejemo) sprejeli podano žogo, se previdno približali problemu, se z roko uprli ob ličnico in malce pohmkali.

"Vidiš kje kako luknjo?" so nato s previdnostne razdalje preudarno vprašali še vedno nad problemom sloneče akterke, ki so mislile, da so že skoraj rešene zagate.

"Ne?" so se s še vedno prosečim pogledom zrle v njihov hladni obraz.

"Hm ... pa bi morala biti."

[v mislih]"Nas srčno veseli, da obvladate vso teorijo, ampak če veste samo, kako je stvar treba narediti, pa tega ne znate narediti, v resnici ničesar ne veste."[/v mislih]

Po nekaj propadlih poskusih je nato ena izmed protagonistk uspela iz ključnih namigov (kot iz limone) iztisniti rešitev. Ampak lovorov venec je še vedno pripadel moškim.

In sedaj nagradno vprašanje: so moški tako dobri pedagogi, da vrline, ki jih obvladajo sami, skušajo prenesti še na ženske ali je imela Helena Blagne s stihi "Moški ah larifari" ene izmed svojih največjih uspešnic resnično prav?

Nikoli ne bom razumela ...

zakaj ženska ne more/ne sme kupiti torbice, jakne ali česa drugega, kar ji je všeč in lahko navleče nase, ker ima popolnoma enako stvar že prijateljica.

FHM

FHM: Ful hudo, mater! Not!

FHM - For Him magazine, svetovna revija za moške.

Zabaven, seksi, uporaben.

Zabaven? Ja, zabavale so me slovnične, tiskarske in vsebinske napake.
Seksi? Če se vam zdijo amaterske fotografije študentk, ki se borijo za polmilijonsko nagrado, seksi, potem ja.
Uporaben? Za toaletni papir morda. Pa še to je preveč gladek. Ni uporaben, torej.

Priložnost je nanesla, da sem pod drobnogled vzela nekaj številk dotičnega "čtiva" in že ob naslovnici onemela. Ne, ne zaradi veličastne podobe dekleta, ki je umetniške fotografije golega telesa, kakršna seveda ta ni, nikoli niso motile, ampak zaradi ... slovničnih napak. In naslovnica je šele uvod ... dobro, napaka sem in tja še ne rečem, ampak FHM je poln napak. Očitnih napak. Tudi tiskarskih napak. Čeprav v kolofonu zatrjujejo, da imajo lektorico, me skrbi da gre za osebo, ki živi le na papirju. Z svojim? Resno? S svojim, jasno! Življenski? Življenjski! Da ne omenjam, kako nedosledni so pri pisanju, kako citirajo in da za pomišljaj sploh še niso slišali (eh, pa sem že omenila) ...

Vsebina? Za umsko okrnjene ljudi vsekakor zanimiva. Kdo si pa ni želel izvedeti, kako se pravilno ubiti? Ali, kako preživeti na samotnem otoku? Ali, kateri norec je izdelal linijo oblačil za kokoši? Ali, kako sramežljiva slonica išče dvometrsko batino?

Zanimivo je tudi, da so FHM-jevci strašno homofobičen narod, revija pa je bila na začetku poti v Angliji celo označena kot gej revija.

Vseumnež FHM predominira bralce: On uči, On poveljuje, kaj je "kul" in kaj ni, On podira, vse kar leze in kar gre in On je zakon.

Out: FHM
In: Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin patra Ašiča

Mojca = lenoba

Mojca nič ne piše, Mojce sploh več ni!

se slišijo obtožbe z vseh strani; kamenjana s pridigami mojega fan kluba sem uklonila hrbet, pobesila glavo in udarila tipkarski blues.

Po dobi večno zaprisežene zvestobe lenobi najprej kratek updejt za vse anonimne zalezovalce, ki bdijo nad mojim anonimnim razburljivim življenjem in spremljajo vsak moj korak: oprezanje za policami severovzhodnega oddelka kranjskega nakupovalnega centra je brezpredmetno, ker je Mojca po treh odpovedih končno s končno odpovedjo končala. (Kaj?!) Ja, vse v dobro znanosti in širšega občestva - zolajevska izkušnja med klošarji je avtorico navdahnila za ustvarjalno pisanje o melanholični polnilki polic, razbitih vloženih rdečah pesah in življenju na beraški palici. Naslov: še neznan. Priporočljivo: predlogi.

V pripravi tudi: Psihološki nasveti in organizacija časa, če imaš tri službe.

Jagoda zmeshit

Jagoda Zmeshit je eno izmed tistih zmešanih imen za Mojčine zmešane sladice, ki ima poleg očitnega še metaforični pomen. In kaj je tako metaforičnega v enem ne preveč posrečenem Zmeshitu? Pravzaprav nič, razen dejstva, da naj bi bilo zaradi Mojčinih lastniških pravic nad imenom stvar enostavno metaforična.

Kako spacaš Jagoda zmeshit?

Greš v najbližjo trgovino, iz katere so ti včeraj vljudno in prostovoljno napolnili nabiralnik ter te še prijazneje obvestili o akcijskih cenah, se pokomolcaš do oddelka za sadje in zelenjavo, ženski obliki kupca izpred nosu izmakneš najrdečejše, najdebelejše in najbolj umetno vzgojene jagode, se škodoželjno nasmehneš, ker si si pravkar priboril zalogaj kemičnih barvil in vsega ostalega, kar se prične s kemičnim, ter odbrziš kupit še vaniljev sladoled.

Po tem, ko si se že ohladil jeze, ki ti jo je povzročil kupec s šestimi izdelki v vrsti pred teboj na hitri blagajni, kjer je dovoljenih le pet izdelkov, in ko si že prilomastil do doma, se pripraviš na Veliko dejanje.

Jagode spereš - ali pa tudi ne (po okusu pač), ter jih z mesarico nasekljaš na četrtine, za malenkostne lahko tudi šestine, dvanajstine, osemnajstine, v manjše oblike pa samo po posvetovanju z osebnim zdravnikom. Streseš jih v skodelico, dodaš dve kepici čokoladnega sladoleda, ki ga nisi kupil, zato namesto tega dodaš vaniljevega.

In sedaj zahtevnejši del - samo pod nadzorom polnoletnih oseb!

Vzameš peščico jagod, jih hladnokrvno vržeš v skodelo, vzameš tlačilnik ter jih do obisti pretlačiš, dokler iz sebe ne stisnejo življenjskega soka. Naj te skrb za sladkorno ne zapusti - dodaj še malo sladkorja in še bolj pretlači, dokler se jagode ne spremenijo v zdrizasto tekočo snov. Priporočena količina: čim večja.

Pripravljeno zmes polij po sladoledu in jagodah.


Now it looks like shit, doesn't it?


Če je odgovor na vprašanje nikalen, ti ne morem pomagati.


Slike? Jaz sem Cankar, ne Picasso.

Lahko noč ...

bi si želela. Pa je v resnici dobro jutro.

Dobro jutro.

Pa je v resnici lahko noč.

Knjižnice Part Deux

Ne odžiram prostora samo medmrežju, pač pa mesečno z rednim lovljenjem deadlinov še hladnokrvno pobijam drevesa. Rutinsko pisarjenje nebuloz v tiskane medije je včeraj prekinilo pismo prizadetih - moje celofanske pisarije o knjižnicah in preredkih čitalniških prostorih je kranjske knjižnične angele zmotilo. Tako zmotilo, da so poslali pojasnjevalno pismo uredniku in me naslovili z Mojco Juvan. Kar pa nisem. Pravijo, da bodo z odprtimi rokami sprejeli to Mojco Juvan v čitalniških prostorih študijskega oddelka, ki jih popolnoma druga Mojca v skromnem prispevku o knjižnicah ni omenila.

Je Mojca izkrivila resnico?

S tisto drugo Mojco, ki trenutno igra vlogo prvoosebne pripovedovalke, se sicer prizadeti strinjajo glede čitalniških mest in dodajajo, da bo stiska in lakota željnih čitanja potešena z ureditvijo novih prostorov. Juvanovo pa že sedaj vabijo, da se oglasi v čitalniških kotičkih študijskega oddelka.

Bo po krivem obsojena Mojca Juvan (whoever she is) plačala za Mojčine grehe?

Ne prevzemam odgovornosti za obtoženo, če se je slučajno znašla na seznamu knjižničarskega interpola, se pa kopljem v peneči kopeli slave zaradi dejstva, da me nekdo izven informacijske avtoceste bere! :)

FWD-ji

Onega dne je kaplja zdrsnila čez rob, se raztreščila ob tla in povzročila potres. Kakšen metuljev efekt! Potres v mojem Outlooku kakopak - vsem preljubim v imeniku z elektronskimi naslovi sem namreč razposlala okrožnico o posredovanih elektronskih sporočilih.

Bilo je dovolj razvedrilnih vsebin, ki to le skušajo biti, jokavih sporočil o angelčkih, ki nas čuvajo, prijateljskih tednih, otrok in očetov, za katere nimam srca (še za druge ga nimam, kaj ga bom šparala za enga fotra v Mozambiku), peticij, labirintov ne s Parisom, pač pa s ciljem pri vreščeči grdavši, zvonečih telefonov (It really works!) in pošte z Zadevo: Fwd:Fwd:Fwd, pri katerem se prej prijetno podelaš na stranišču kot pa predrsiš skozi dolgometražne naslove in najdeš sporočilo.

Prijazno opozorilo, naj razposajenci svoje dobronamerne akcije forwardiranja namenijo v zato ustvarjen poštni nabiralnik in polnijo guglov vedno-raščoči prostor, se je sprevrglo v grozilno pismo.

Od takrat dalje je (namesto forwardov) smešno dejstvo, da mi skoraj nihče več ne upa poslati forwarda. Le redki najdrznejši s klikom Pošlji upajo, da imam dober dan in da se nemara ne bom znašla v njihovi sobi z motorko in majico NO FWD!

Sicer pa sta o tej tematiki nekoč, nekdaj pisarila že tale in tale pobč. :)

Novo leto #2

Na državnega praznika dan, osmega februarja, sem sedela v eni izmed neštetih obleganih kranjskih kafan in srkala belo vročo čokolado, ki ni bila vredna svojega denarja. Po dolgem času smo se namreč, začuda, na istem mestu našle skoraj vse osnovnošolske prijateljice in debata je vse od študija do belih pikastih gat nanesla tudi na novoletne žurke, ki naj bi bile oh in sploh žurke leta in najbolj načrtovani in pričakovani odklopi leta. Da se izognemo vsakdanjosti je v stanju omotičnosti od cigaretnega dima eni izmed udeleženk v glavi vzniknila ideja: "Hej, ta nou let je brezvezn. Nou let je tut loh 18. marca!" Blondne, svetlo-rjave, ki trdijo, da so temno-rjave, črne in rdeče glave so se spogledale in začele kimati, v roke so brž poprijele rokovnike in telefone ter začele črtati osemnajstmarčevske pedikerje, maserje, frizerje, stiliste in bleferje.

In bil je 18. marec.

V jebeš stanju sem predhodno objavila svojo odsotnost na vseh delovnih mestih, nekaterih celo večkrat, pustila poslovilno pismo in oporoko v predalu, spokala tadebele zokne, šal in kapo ter pičila: destinacija Krvavec. Jebeš. Z artikli glavnega pokrovitelja (Mercator Cola, Mercator Oranžada, Mercator čips, Mercator flips, Mercator vino, Mercator rum, Mercator pašteta, embalaža Mercator jajca, Mercator makaroni) v prtljažniku, štirimi osebami v avto-traktorski Ladi Nivi z odtrganim brisalcem in ženski voznici, ki tokrat zavoljo odgovornosti do ostalih osebkov nisem bila jaz, smo se po pol ure poplesavanja znašli na Jezercih. Ampak jezerc ni bilo. Bil je le sneg. Jebeš.

Otovorjene s kramo za 14 dni smo se odpravile naproti žareči zvezdi in že čez 5 min prispele v hlevček, ki se v naši zgodbi imenuje vikend. Po naporni in dolgi poti si je bilo najprej treba privoščiti oddih, to pa nadgraditi z akcijo na snegu, imenovano: šlaufanje. Postopek je sledeč: poiščeš primerno osebo, ki je pripravljena na šlaufanje, zlekneš se v ali na šlauf, se spustiš po hribu navzdol in upaš, da ne priletiš v: a) smreko b) drog c) človeka d) padeš s šlaufa dol. (Posebni spremljajoči efekt vseh opcij je kričanje.) Opcija d ima največ možnosti za uresničitev ob večjem številu ljudi (=4) na šlaufu, posledice ima lahko v smehu do solz in prividih smrti, ko Ana s popolnoma belim obrazom, ki ga je rešila iz objema snega, pravi: "Ej Mojca, mene so povozil!!!"

Take akcije potem navdušijo kakšne naključne fante, da nas z motornimi sanmi naključno kam zapeljejo in dvignejo adrenalin. (Tudi tu je spremljajoči efekt kričanje.)

Nato se začne upokojenski del: tapocen večerja, čvek in podmizno vino; predvsem slednje zna pri nekaterih osebkih povzročiti, da šest ur kvasijo ne flancate, pač pa neumnosti, in razglabljajo o vanilijevem sladoledu ter nevede zabavajo ostale. :) Opolnoči pa še zdravica! Z jabolčnim sokom - srečnga pa zdravga!

Nedelja pa nepopisno lepa. Sonce, sneg in ena stvar, ki je že dolgo nisem prakticirala: misliti na nič.

Fotk pa ni. Jebeš.

p.s. Stvar z Mercatorjem postaja resna.

Kako priti do Jagodovanja?

Za primeren razvoj in debelino svojega ega si vsakodnevno ogledujem 18-mestne številke, ki beležijo obisk bloga - ampak treba je priznati, da je včasih čudno, na kakšen način bodoči oboževalci prijezdijo na jagodičje ...

- zmago batina: nope, tukaj ga ni
- sara iz bara: lej lej to se pa rima!
- andrej iz bara: to se pa ne!
- grozno: marsikaj je grozno ja ... predvsem pa je grozno to, da si z besedo grozno priklikov na moj blog! naravnost grozno!
- viagra: klasika ... a viagra je sploh še kul ?
- glasujzame: *******mwaaa********luv ya********
- načrti za kvačkanje: so tajna skrivnost.
- divja vožnja: marsikdaj
- liži liži liži liži sladoled: najboljše besedilo ever!
- nude: kdo?
- atomik harmonik goli: kje?
- ljubim te: jest tut tebe
- brez glasu: u wish ... :)
- fetiš: ne en, več
- penis: razočarana ... še ena klasika
- morski ježki: pa tega je precej!
- nogavice s črto: to je trenerka, nogavice morjo bit bele!
- zavisi kopita what does it means: I have no idea.
- prodajanje ledvic: wtf?!
- v rit: kakor komu paše
- lasni vložek: poskusi donald trump.com
- schnappi akordi: v kompletu z vzorci za kvačkanje

Ne morm!

Kaj delam? Ravnokar sem prispela z nonmerkator šihta, vase navrgla kosilo (=Milka Strawberry Yoghurt) in zdej grem delat en prispevek. Ob osmih se grem (že dolgo obljubljeno) socializirat z eno evrobejbo, ko pridem domov, se bom najbrž po hitrem postopku zložila v nočni počivalnik, se ob sedmih pretepla, da se bom spravila iz postelje, šla pisat poročila za faks (aja, sej res - na faks tut hodm ...), pokosila (ne travo), šla na merkatoršiht, ob polnoči brez kakršne življenjske sle ponovila postopek prejšnje noči, po prikrajšani dozi spanja zombijevska odšla na merkatoršiht, ob treh prispela domov in šla pisat članke. Well, there goes my weekend.

"Zato, draga moja, ti pejt kr sama filat kao "samo eno polico", pa zatlač si nekam tabeu persil, k naj bi biu na zalogi, pa ga sploh ni, pa nehej izkoriščat, prepričvt pa pizdit folk ves cajt za brezveze sam zrd tega, ker nis srečna, če ne pizdiš. Ja u končnici je lukna, pa kaj pol? A nej mam detektorje, da ko bo nekdo eno stvar uzel, nej hitro tečem po novo? Cifa ni. Ne, nikjer ga ni. Vse škatle sem preložila, cifa ni! Ne, ne morm se učit nasledn tedn, zato ker mora biti to narejeno DO naslednjega tedna. Pa nehej klicat na dve minuti ko zmešana! Ne bo me!!!! Sicer me pa loh odpustiš, ampak, itak že odpovedujem!!"*

Ja, to bi morala reči merkatoršefici, ko me je klicala, če lahko spet vpadem. Jaz pa: "Se opravičujem, ampak enostavno ne gre ... Ne, ne gre ... Res ne gre ... Nimam časa ... Res ne morem. Vem, ja. Ne morem, res ... Ne, res ne morem. Se res opravičujem, ampak ne bo šlo. Ne, ne ne ... Joj, mi je res žal, ampak tako je. Ja, ja ... Ne, res me ne bo. Kaj? Ne, RES ne morem."


Bah!

p.s.* Ni ga človeka, ki bi jo maral.

Mobiteli

Pravzaprav je bilo pričakovati, da bom prej ali slej udarila s tem. Mračno ozračje, koža se naježi, hladen veter, sivina. Grrr ... mobiteli! V svojem kratkem, pa zato seveda nič manj pestrem, življenju sem zamenjala dva mobilnika. Telefonske številke nikoli, pa če še enkrat pomislim - morda bi jo morala. Še zahtevna uporabnica nisem - od še enega čuda sodobne tehnologije pravzaprav pričakujem le štiri stvari:

• da z njim lahko koga pokličem in tako pametujem, bluzim, kvasim neumnosti ali še bolj običajno - izgubljena iščem navigacijske nasvete
• da z njim lahko v sili razmer, ob dnevu žena, valentinovem in mednarodnem dnevu prijateljev (wtf??) lahko pošiljam debilna verižna sporočila SMS ali še bolje - da jih prejemam
• da ima baterijo, ki je sposobna prenesti vseh 24 roditeljičinih klicev v dveh urah in še tri esemese zapovrh
• in da je dimenzionalno tako prilagojen, da paše v culo, malho in roko
  

Kar potrebujem, je torej vizualno podobno temu, ima funkcije prastare mobireglje in zmogljivo baterijo. Če ima kdo preveč tolarjev ali evrov (sedaj smo dvojni pa bi bilo skrajno neodgovorno od mene izpustiti slednjo valuto) se priporočam za nakup kar vizualno ustrezajočega - obljubim, da bom odmislila barvni zaslon s 65.536 barvami, radio, zvočna sporočila in ostale dobrote. Moj je namreč v izdihljajih ...

Boring!

Nekje vmes, ko sem v času trgovinske tlake med vrečkami za smeti (ne pa v njih) našla žemljo in ko je neka kupka zahtevala hrano za pernato žival, da bo imela lepši glas (žival, ne ona), sem postala na smrt dolgočasna. Ne vem sicer, če je to bilo na kakršen koli način povezano s tisto žemljo, še manj s tistim čudnim lepotilom za papagaja, je bila pa to bržkone posledica moje naveličanosti. Česa? Kao-junaškega tmauga s hrabrimi akcijami, ki namerava ob sodnem dnevu v naše kraje priti brez primerne obutve za štirikolesnika, pa v resnici še z njo nikamor ne gre, nesramnih ljudi, ki se kot hudič križa (ha!) bojijo mikrofona, žlobudranja tjavendan, jalovih poizkusov urjenja v novih izzivih in navsezadnje (če ne pravzaprav najprvo) prelaganja zelenega mercator praška, ki skozi majhno luknjico pušča vse tiste zelenogorskosveže sestavine, se zažira pod noht v majhno rano in tako hudičevo skeli. Pa še sneži, jebemti. In sedaj čisto počasi, po korakih, se bom poskušala prekopat skozi dno osebnega dreka in priplavat na gladino. In postat ne-tako-dolgočasna, seveda.

Elda Viler & Ana Dežman

Z občudovanja vredno pomočjo in kooperativnostjo notranjih delavcev ter uspelo pretihotapitvijo svojega telesa (Pina, hvala za karte ;)) v dvorano kranjskega največjega in tudi edinega, še delujočega, kina sem petkov večer namenila zvočni masaži in ga preživela v zimzelenih melodijah Elde Viler in njene rojenke, Ane Dežman.

Vsidrana med dve babici sem bila sprva priča negodovanju v vrsti pred mano glede sedežnega reda, omenjena začetna nejevolja pa se je ob ustrezni in zadovoljivi poseditvi bržkone razblinila ob prvih tonih Eldinega glasu. Nekaj duetov, spremljava Blaža Jurjevčiča na klavirju, ena Nora misel in poletela je Lastovka. Vznemirjenje ob nostalgiji je vsekakor vrhunec doživelo ob skupnem nastopu zvezd večera in Akademskega pevskega zbora France Prešeren ter izpovedi Ti si moja ljubezen ...

Iz prvotne naloge avtorice: zniževati povprečno starost v dvorani se je to mukotrpno početje prelevilo v občudovanje Eldinih in Aninih glasovnih sposobnostih.

Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla, čisto noter vate jokat lastovka.

Napačen avto

Nekega dne si možak srednjih let za udoben premik zadnje plati na delovno mesto izprosi hčerkin avto. Ko konča z delom, se sprehodi do parkirišča in najde avto, vendar zaman išče ključe. Po jalovem poizkusu iskanja ključev se odloči poklicat hčerko in zastavi zelo zanimivo vprašanje: ali mu je hčerka zjutraj sploh izročila ključe? Očitno edina, ki je trenutno sposobna zdravorazumskega mišljenja, je torej hčerka, ki mu na to zelo zanimivo vprašanje odgovori z drugim, ne tako zelo zanimivim, vprašanjem: kako se je namreč pripeljal v službo? Možaku v glavo šine, da je ključe morda zaklenil v avto, zato s pomočjo sodelavcev vlomi v avtomobil in ko se usede, v žepu čudežno najde ključe! Ampak ključ nikakor ne paše ... in avta nikakor ne more aktivirati. Najbrž zato, ker šele takrat spozna, da to sploh ni hčerkin avto. Ta namreč stoji na drugem koncu parkirišča.

Fotrov sodelovc je kreten.

Včeraj ...

bi skoraj postala nosilka prestižnega naziva delavka meseca ... če bi obstajal. Namreč, poleg, že omenjenega, fitnesiranja s praški, power geli, mehčalci in destiliranimi vodami obvladam še vso sekcijo dvo- in troslojnega, odišavljenega ali ne, toaletnega papirja, oprezam za šestimi končnicami, zalagam pet promotork, nudim strokovno vodenje (to pa, ja!) in nasploh z vsem švic izgledom delujem, kot da bi sodelovala kakšnem maratonu.

Včeraj bi tudi skoraj postala del zgodovine, ko me je pri hitrosti 100 kilometrov na uro na spolzkem vozišču izsilil golf, prihajajoč s stranske ceste; tri sekunde, ko sem bila dejansko prilepljena na njegov zadek in že v pripravljenosti, da z vso silo treščim vanj, ker se mrcina enostavno ni zaustavila, so trajale celo večnost. Cela večnost, ki bi skoraj vodila v drugo večnost, je polzela skozi moje telo in se stekala v slapove številnih begajočih misli. Kljub temu, da se je on pospešeno vedno bolj odmikal, sem še vedno ostajala le mišjo ped za njim. V glavi je že odzvanjalo buuuuum in telo je že čutilo buuuum in torba, ki bi s sedeža zletela naprej in pristala na predpražniku na tleh, je bila pripravljena na buuuuum in nazadnje bi ta buuuum izpod pritiska odrešil desno nogo, ki se je upirala v zavoro. Naposled se avtomobil zaustavi in prestavi na nasprotnikov pas. Vendar še ustrezno daleč, da tista desna noga še lahko pritisne na plin in spelje. Nato je prišlo vse ostalo. Telo se je dejansko zvijalo v neusahljivih krčih ihtenja. Ja, navkljub vsem kaskaderskim izkušnjam doslej, mislim, da še nisem doživela takega šoka kot včeraj.

Bloke

Najprej nam v nič-hudega-sluteči ljubljanski stanovanjski ulici s tam-pretežno-živečimi upokojenci dokažejo, da nikjer nismo varni in nam iz avtomobila stegnejo prenosni računalnik. Potem pride prvi osumljenec, z nasmehom na obrazu, star okrog 70 let, ki brez uspeha več kot 10 minut hodi okrog hiše, išče in kliče Franceljna, ki se mu je očitno skril ali pa ga res ni bilo doma. Potem pride 69-letna (morda tudi 70-letna) babica, ki sedemnajstkrat vpraša, kaj se je zgodilo, in ko končno ujame pravo frekvenco zvočnega valovanja ter doume, da gre za tatvino, pet metrov naprej našo nesrečo obelodani 72-letnemu (dejstvo je, da so vsi zgledal stari cca. 70 let) fotru, ki se mu zdi, da je pravi čas za njegovo herojsko zgodbo, kako so mu pred devetimi leti držali pištolo na sence (nakaže s prsti). Scena za v Đurov film, res. Za dol past smešn. Potem zamenjamo avto z razbito šipo s tistim, ki ima nerazbito (kakšno naključje, ha), in se odpeljemo proti zadanemu cilju. Potem na tričetrt poti gostitelj ugotovi, da je ključe pozabil doma, zato se odpravi nazaj ponje. Mi pa odkrivat pešpoti, ki so seveda pešpoti in ne vozpoti. Potem nasedemo z avtom. Potem se borimo s fizikalnimi zakoni in avto nekako spravimo iz snega in dobimo ključe.

In šele potem prispemo v vikend na Bloke.

Poizpitno obdobje

Novo rojstvo. Katarza. Prebujenje. Nov začetek. Konec izpitov.

6 (5? 6!) down and 6 (7? 6!) more to go.

Na nove zmage!

Delam kt zamorc

Mojca = fizički radnik

Ker mi še (vedno) ni uspelo izpolniti mojega življenjskega cilja - najti gmotno preskrbljenega pobalina, ki bi želel finančno podpirati realizacije mojih idej, sem se tokrat, poleg tistih nekaj fičnikov za moje pisarije, odločila, da bom vajeti prevzela v svoje roke in se finančno podprla kar sama.

Tako se je rednostrankarstvo pri najboljšem sosedu sprevrglo v prizorišče iskanja mojega kruha, ki ga iščem s trebuhom. Vsekakor je pri tem treba omeniti moj prvi dan, ki je bil nadvse uspešen - dobila sem polnenje polic s čistili, ki velja za eno najboljdabestnih ulic, posledično tudi mentorico, ki verjame v telepatijo in jo je ves čas neuspešno preizkušala na meni, ter tri vrste uteži:

- 18-kilogramski praški (3x 6-kilogramski)
- 20-kilogramski praški (2x 10-kilogramski)
- 25-kilogramski praški (5x 5-kilogramski)

Poleg mišic izpopolnjujem tudi žargonski zaklad: Ej stari, a greva nrdit dve regalni? - Ne, js jih grem naprej vlečt.

Če vas tare torej kak problem glede čiščenja, zamašenih cevi, najbolj učinkovitih detergentov, praškov s sodo, najboljših mehčalcev, ne hodite spraševat mene. Ker pojma nimam. Najbrž vas bom vse napotila k Mr. Muscolu. Ali pa pridite nazaj čez kak mesec, ko bom že vedela, kje je kaj ... :)

Karaoke time

Traparije in neumnosti. Itak.

Po naučeni albanščini (tole čisto smrtno resno mislim), švedščini in mandarinščini sem se tokrat odločila za nov nočni podvig: petje uspavank sosedom, ki so se v tem času sicer bližali že drugi REM fazi in zato sploh niso potrebovali uspavank, z mojim tenkočutnim glasom.

Na diskovje sem si dolzvlekla Ultra Star, Playstationovo različico Sing Stara in kljub temu, da je imel na razpolago samo en komad (Jamelia - Superstar, pa še ta ni bil cel), sem karaokovsko (rokovsko?) razpoložena vrlo poprijela za mikrofon in začela dokazovati svoj glasbeni talent, ki je bil vsa ta leta v resnici le potlačen nekje v globinah mojega individuuma. Hja, zataknilo se je torej že pri Materi naravi, ki mi je pri rojstvu siloma iz rok iztrgala omenjeni talent, rekoč: ne moreš ti vsega met ... Presenečenje je bilo zato tolikanj večje, ko sem po Let's see the results ugotovila, da so moje (ne)sposobnosti neizmerne: Lead singer! Woohoo!

Žalost, potrtost, samouničenje, sladkorni kolaps in depresija so nastopili kake tri minute kasneje, ko sem uvidela, da tudi ob zavezanosti k molku dobiš vsaj polovico točk od Jamelie same, ki poje v ozadju ... Eh!

Nekaj pesmi je dosegljivih na Muli, Oslu in njim sorodnim bitjem, ročnospretni pa se lahko izkažejo v rubriki Sam svoj mojster in prepevajo na svoje viže. Luštna igračka tudi za tiste brez posluha (me, me, me!!).

Ema 2006 spet

Očitno je, da se moja sado-mazo nagnjenja kažejo predvsem v gledanju tekmovanj tipa Ema. Kakšna sreča, da nisem zastavila zbirke plošč Zlatka Dobriča, ker bi namreč tako dragocenost izgubila v tako nesmiselni stavi! So me pa zares zares danes zvečer razočarali vsi ljubi Kranjci, ko so z glasovanjem na drugo, nehvaležno, mesto postavili turbofolk pjevače, s prvega mesta pa je nesojeno zmagovalko Saško, ki vsako leto s kvazi orientalskimi ritmi fali državo izvajanja skladbe, izrinila odločitev žirije. Pa ga imamo, zmagovalca! Še eden iz kartela Mariovih talentov in s prenovljeno podobo - Anžej Dežan!

Mi je bila pa všeč melodija Andraža Hribarja, ampak je spušil s tisto papajščino ...

Update

Trdim, da si je Anžej tiste kocine sposodil s Ternovškovega ljubavnega tepiha, ker sicer ne vem, kako mu je uspelo ... Rebeka & Domen sta se pa uštela s subliminalno foro (plesalec Mišo iz Bara), ker jima ni prinesla nič kaj več glasov ...

Ema 2006

Grem stavit, da bodo zmagal Atomik Harmonik. Če ne oni, pa vsaj Natalija. Če ne ona, pa vsaj Domen Kumer & Rebeka Dremelj. Če ne onadva, pa kakšen izmed ostalih. Ampak grem stavit, da bodo zmagal Atomik Harmonik.

Ah L'amour

Podnevi ga za rep, uho ali dlako vlači iz enega konca na drug konec dvorišča in vadi novo olimpijsko disciplino - maraton z ovirami v gobcu, ponoči pa se taisto bitje pritiska ob njegov puhast kožušček in išče toplo zavetje; iz ute pa kukata dve majhni glavici.

Naš pes in maček. L'amour.

100. post

Obstajajo tri stvari, zaradi katerih precej hitro lahko zakurimo streho:
a) vera
b) vegetarijanstvo
c) kozmočiks

Če se ne strinjam z določenim mnenjem, še ne pomeni, da potem lahko name stresaš obtožbe, češ da mislim, da sem najpametnejša in najbolj izobražena in da mi ni nihče golob, ker je to le izogibanje pravemu argumentiranju.

Če rečem NE, potem to res pomeni NE, zato me nehaj prepričevati in se potem igrati užaljeno in zamerjati inče in palce, ker nismo stari 5 let, da bi to sploh še vžgalo!

Res nisem nikoli popolnoma iskrena, če nikomur ne rečem, da je fuknen? Morda pa znam le malo bolj premisliti o tehtnosti besed, kadar nekontrolirano letijo iz ust.*


*Za enega pob'ča, ki se potika po skrivnih rovih medmrežne kanalizacije: izjema potrjuje pravilo.

Špranja pod vrati

Naj se ne izneverim svoji vlogi jadikovanja na blogu - danes grem v slovensko metropolo s culo na rami in seminarsko nalogo pod pazduho, da oddam svoje skrpucalo na govorilnih urah. Pa čakam, pa čakam, pa se še nekaj ljudi samaritansko odloči deliti to čakanje z menoj, pa še malo kolektivno čakamo, pa ni mogoče preverit, ali slučajno odpadejo govorilne, ker strežnik itak spet ne dela, pa se še malo prepustimo ritmu tiktakajočih kazalcev, pa združimo svoje betice (več glav več ve) in organiziramo skupinski samomor skupinsko potiskanje in tekmovanje v balinanju seminarskih nalog skozi špranjo pod vrati.

Posebne zahvale: hvala, ker trošim bencin po nepotrebnem (ta teden sem res pristna Gorenjka ;)).

Ugotovitev dneva: Da, tudi v Ljubljani je tako mraz kot pri nas.

E-mail Vs. Snail mail

Še en razlog več, zakaj imam raje elektronsko pošto namesto standardnega pošiljanja pisem: znamka za eno navadno, belo (no ja, barva ne igra kakšne posebne vloge), papirnato pisemsko kuverto stane 49 SIT! + kuverta, ki je 6 SIT = 55 SIT!

OMG!

How Boyish or Girlish Are You?

Trenutno je vse bolj zanimivo kot pisanje seminarskih nalog - tudi testi, ki na podlagi štumfov določijo, kako se bo povečala nataliteta gladkonosih netopirjev. Kakorkoli, ujeta sem med moškim in žensko ...

You Are 50% Boyish and 50% Girlish

You are pretty evenly split down the middle - a total eunuch. Okay, kidding about the eunuch part. But you do get along with both sexes. You reject traditional gender roles. However, you don't actively fight them. You're just you. You don't try to be what people expect you to be.

How Boyish or Girlish Are You?

Učenje part II

Gospodična "delam-na-Delu-in-boga-držim-za-jajca" zadnje čase klobasa samo še o seksualnih škandalih in rahlo postaja dolgočasna (sicer približno tako kot jaz, ampak primanjkljaj skušam nadomestiti pri ostalih), zato leti ven iz nevece (ne-WC) rolce na desni. Če bom želela postati potrošnica tovrstnih bučarij, bom ob sredah v/preklopila na (s)Extra.

Z akcijo "skrb za okolje" sem poskrbela za dodaten prostor, ki ga bodo morda v prihodnosti zapolnili srčkani metuljčki (z mehurčki?) ali pa misli kakšne intiligentne femme fatale, ki me bo navdušila s svojo izraznostjo oblik sveta.


Now I'm just being mean today.


Preveč učenja škoduje.

Učenje part I

Ja, part I - vem, grozno, sledilo bo torej nadaljevanje (če ne kar nekaj le-teh, pa še kakšen re-make)

Najbrž ne bom nikoli izkusila, kako je zares študirati in se zabubiti v knjige, ker pač tega dejansko nisem nikoli prav zares prakticirala - več ali manj gre pri meni bolj na hojladri - malo branja, miselni vzorci in asociativne tehnike - drugi načrti o poskusih zgoraj opisanega početja pa se kaj hitro izjalovijo.

Zanimivo dejstvo pa je, da se prav neizmerno zabavam ob prebiranju študijske literature, ampak dvomim, da se bom tako zabavala tudi v ponedeljek na izpitu iz Jezikovne kulture ...

Jutranja

Mental note to myself:

Ne glede na zgodnjo uro, ki naj bi, vsaj normalne, ljudi zadržala v notranjosti ogrevanih bivalnih objektov, in kratko razdaljo od rodne domačije se VEDNO iz pižame, čez katero le natakneš star plašč in dodaš par starih superg na podlage dvojih nogavic mama-jih-je-spletla, PREOBLECI v nekaj, kar ne bo že na pet kilometrov kričalo, da si ušel iz norišnice, ker NIKOLI ne veš, koga lahko srečaš in kaj se ti lahko pripeti. Če ne drugega, se pa vsaj poskušaj počesati, da ne izgledaš, kot da ti je samec nosilke nekoč aktualnega BSE sindroma prdnil v obraz.

Ženske za volanom

Stereotipno, ampak resnično - ženske ne blestij(m)o ravno v vožnji ali pri kakršnih koli ostalih tehničnih zadevah - ne, temu dejstvu se ne ognejo niti nosilke titul moderna ženska, cosmo bejba ali česa bebavo podobnega.

Danes pripeljem v križišče, se ustavim za jeklenim konjičkom, ki stoji na istem mestu že odkar ga je uzrlo moje oko (hja, to ni tako dolgo sicer, vem), in kljub dejstvu, da zavija levo in ima zeleno, se vozilo ne pomakne naprej v križišče niti za ped. Posveti zelena puščica, dekle, ki jo opazujem v ogledalu, nemo opazuje promet in še vedno stoji. Čakam (na maj) in s pobožnimi željami upam, da bodo morda njeni možgani signal le pretvorili v refleks, da zavije levo ... pa še vedno nič. Čeprav se mi nikamor posebej ne mudi, pa vendar nimam s seboj primerne opreme za pletenje in kvačkanje, če bi slučajno v križišču obtičala cel dan, se odločim, da punci malo spodbude ne bi škodilo. V prijazno opozorilo popiskam in brezglavo ženšče brez pomisleka stopi na plin in ajmo - v rdečo!

Grozno je, da je tole napisalo bitje ženskega spola, še bolj grozno pa, da si najbrž kaj podobnega o meni mislijo ostali udeleženci prometa.

Ampak jaz vsaj priznam, heh.

Viagra, Penis enlargement, Nude pictures, ...

Zimske radosti, ki so se sprevrgle v razbijajočo bučo in nekam otekle bezgavke (heh, sem pa že mislila, da sem doživela vse mogoče variacije prehladov in grip, vključno s ptičjo, tega sveta) se danes rezultirajo v horizontalni legi, pitju čajčkov, ... sumim, da imam alergijo na faks. Potrebujem samo še uradno potrdilo strokovnjakov iz Mongolije, da bo lahko na zadnji strani časopisov pisalo: Strokovnjaki so potrdili ...

Sicer pa danes si.blogs in glavno orožje - tipke - pripadnikov omenjene sekte mirujejo; v prestolnici se namreč vrši crnifornication, umazane podrobnosti in spletke bo najbrž moč pričakovati v naslednjih urah (dneh) na soblogerskih teritorijih ...

Aja, naslov zaradi slabega signala nima veze z napisanim ... :)

Bioritem in seminarske

Ne, da imam čuden bioritem. Pravzaprav bi bilo še sprejemljivo imeti čuden bioritem. Ampak dejstvo je, da bioritma sploh nimam. Spim dvakrat do trikrat na dan po dve do tri ure ob najbolj nemogočih urah, ponoči od enih do pol sedmih gledam filme, maltretiram tipkovnico ali uživam v simfoniji blagodejnega nočnega miru.

Kaj še? Zdi se mi, da v vseh dveh dekadah svojega življenja nisem naredila toliko seminarskih nalog, kot smo jih poskusni zajčki bolonjskega sistema primorani pisati. Vsled sadistično-mazohističnih nagnjenj ima moja malenkost raje izpite in kampanjsko učenje kot pa raziskovanje v stilu "saj je še čas" in pisanje v naglici (drugače tako ne znam delovati). Jep, kljub temu, da naj bi bile seminarske lažja pot do cilja ...