Računalniški kotiček pt. I

Včeraj je bil v Mladinskem kulturnem centru v Kranju sit-down comedy večer z mano v glavni vlogi. Kaj se je zares dogajalo? Čisto zares smo tičali v računalniškem kotičku, ki ga pripravljam pod materinskim ogrinjalom Kluba študentov Kranj. V kotičku vsak drugi torek odkrivamo svet bitov in bajtov, kukamo v virtualno resničnost, spoznavamo, da domači računalnik ni hišni sovražnik številka ena, ampak učinkovito pomagalo pri iskanju odgovorov na življenjsko pomembna vprašanja, socializacijsko sredstvo, vsestranski pripomoček za preganjanje dolgčasa, enciklopedična zakladnica znanja, domači kino in še kaj.

V prvem kotičku s(m)o se na uri za(je)bave pretvarjali, da nas blazno zanima iskanje informacij na spletu, Booleovi operatorji in Google Almighty.

Obiskovalci z zanimanjem vsrkavajo znanje ...

Čez 14 dni bodo na sporedu spletne skupnosti (popravek, 29. 11.)! (In ja, kot se za Gorenjce spodobi - vstop je prost!)

p. s. Na praznih stolih sedijo navidezni prijatelji obiskovalcev: Helga, Olga, Ifigenija, Evgen, zadnjemu je bilo pa preveč nerodno in ni izdal svojega imena.

Umrla je mama ...

Moja stara mama je umrla. Glede na to, da sem čustveno invalidna in veliko raje pikra, cinična in posmehljiva kot pa iskreno sentimentalna in žalostna, sem solze skrila v blazino. In rekla, da sem okej. Saj sem res. (Trdno sem prepričana vase, da sem okej. Obstaja res majhna možnost, da se motim in nisem.)

**Smukam besede iz ohromelega besednjaka in nič se ne zdi prav, nič ne paše skupaj in nobena beseda ni prava. Nadaljujem ...**

Živela je pri nas, no ali pa je bilo ravno obratno – in smo mi živeli pri njej. To, da sem 21 let vzdrževala status najmlajše vnukinje je bil seveda privilegij – s takšnim mandatom sem bila upravičena do prenekaterega sladkega in finančnega priboljška. Ko so rožljali parkeljni sem se skrivala v naslonjaču in strahoma oprezala za sencami na oknih ter jo držala za roko (kakšne pol ure kasneje sem izvedela, da sta se v vlogo hudičevih spremljevalcev Miklavža prelevila lastna brat in sestra), v osnovnošolskih letih sva imeli maratonske televizijske popoldneve; kadar sem bila po kak teden zdoma, me je srčno pričakovala in priznala, da se ji je tožilo po meni (kajpak, ko pa sem najglasnejši otrok) in kadar sem stala pred ogledalom, se je merila zraven mene. Segala mi je ravno do rame ...

Potem sem se odtujila za kakšnih 15 cm v višino, šola in delo sta mi pohrustala prosti čas, izplula sem iz vaške ozkoglednosti, stres iz novega okolja pa prinašala domov. Vsako soboto sem bentila nad razmetanostjo njene sobe, ki sem jo pospravljala, vsako nedeljo razvnela spor o političnih in verskih nazorih, vmes pa občasno umirila svoj kolerični ego in se samoobvladovala ter molčečno poslušala zgodbe o starih časih in sledila pripovedi na obledelih slikah.

Potem je zgodbe o starih časih nadomestil rak. Zadnja dva tedna je nebogljeno ležala na svoji postelji, nekdanja polna postava se je spremenila v živi okostnjak.

Navodila: »V čaj je potrebno dodati eno kocko sladkorja, ji po žličkah počasi vlivati tekočino v usta in na koncu dobro pokriti noge, da je ne zebe.«

Strahoma si pričakoval, da naslednjič, ko boš odprl vrata, sploh ne bo več dihala. In v soboto zvečer res ni.

Racionalnost se potem skrije v najtemnejše kotičke telesa, telo zaobjame nek čuden drget in ven privrejo solze. Sušijo se na licih in razlivajo po tipkovnici.

Ej! Eden je manj. Nekdo manjka. Zakaj je ta stol prazen?

...

Ja, sem okej. Pa tudi življenje gre naprej ...

Drama: snemanje prispevka

Danes sem zelo razpizdena, v takem blaženem stanju pa besede kar bruhajo iz mene. Zato pišem. (V šoli so vedno dejali, da takih uvodov ne smemo delati. Menda so zanič.)

Torej: vsi moji bližnji ali nebližnji človeški osebki, ki me zalezujejo tudi po spletnih blodnjakih, najbrž vedo, da sem v prostem času novinarka na televiziji. Vsi ostali ste to izvedeli sedaj. Huh, resda sicer ne najbolj meni na ustvarjalno pero pisan medij, besede (očitno) namreč najraje zavijam in pleteničim v tiskanem časopisju, mi je pa dotično televizijsko delo ljubo zaradi same tematike in zaradi enega izzivalnega elementa, na katerega sicer prvotno nimam vpliva: slike.

Danes je bilo te slike ZELO MALO. Ampak jaz nisem razpizdena bronhilda (samo) zaradi tega.
Na snemanje smo šli kakšnih pol ure zatem, kot bi sicer morali iti, ker se je ekipa še po minimajhnih koščkih sestavljala in ker se je snemanje prejšnjega prispevka malce zavleklo. Okej, no big deal. Gostu esemesiram, da zamujamo 15 min, ga - čez 5 min - celo kličem, da smo na poti. Ni odgovora. Vmes izvem, da me pričakuje že druga gostja.

(Konec uvoda, od te pike dalje se začenja dramatični zaplet.)

Ker me nekdo ni poslušal, kaj sem sicer 879234561782369-krat povedala in je bilo obenem zapisano tudi na osnovnem načrtu dela, smo seveda prispeli na NAPAČNO lokacijo. Ampak jaz sem itak geografski in lokacijski in orientacijski analfabet in sem zmotno mislila, da smo vseeno na pravi lokaciji, samo da vse skupaj gledamo z napačne strani. Pravzaprav od prave lokacije nismo bili tako zelo oddaljeni, ampak smo se vseeno odločili za še en manjši tour de Ljubljana, zato da smo zraven lahko odkrivali še fenomen prometnih zamaškov. Ob odkrivanju lepot obkrožajoče pločevine se je eden izmed virov blizu tistega zgoraj omenjenega nekdoja spomnil na lokacijo, ki sem jo JAZ prej - kot že rečeno - 879234561782369-krat ne zgolj podzavestno, ampak NAGLAS, posredovala nekdoju. Nekdo je dejal: AHA, to pa vem, kje je. In potem smo šli tja.

retorično vprašanje: A mene sploh kdo posluša?

retorični odgovor: Bab se ne posluša.

Torej, ko sem se že lahko bahala z lento neorganizirane, zelene in nepripravljene FDV-jevske novinarke, smo prispeli do vratarja, ki je poklical mojega gosta. Zelo neuspešno sicer (podobno, sem ga sama na poti do NAPAČNE lokacije sama klicarila, ampak ni bilo odgovora). Medtem sem JAZ iskala svojo drugo gostjo, ampak je potem morala ONA najti mene. V zabaviščni park razburljivega dogajanja je v tem času ravno prispela tajnica (ali nekaj temu podobnega; pravzaprav mi v vsem razburjenju ni uspelo ujeti njene funkcije), ki je dejala, da ... Da se v gostovem imenu opravičuje, ker je POZABIL, da imamo snemanje in je odšel na poslovno kosilo. POZABIL! V petih urah in po tedenskem nadlegovanju je POZABIL, da snemamo. Bilobil, anyone?

(Tole je vrh, od tega klicaja dalje se začne hiter razplet.)

Neznosna situacija. Popizdevam. S sebe brišem pljuvajoče očitke, se branim, rdim, napenjam možgance, iščem rešitev.

Jebemtisuncestokrščenihinnekrščenihpeklenščkovfakof!

Drugi gostji, ki jo najprej vikam, potem kar tikam, se opravičujem in zahvaljujem za potrpežljivost. Nekako nam uspe posneti izjavo, potem se zbrcamo v kombi in se odpeljemo na lov za drugim gostom. Na kosilo. (Pa mimogrede, pri jedi ima še pes rad mir.)

Najdemo ga. Posnamemo. Super izjava, pa en kuracpalacfakprevečkolnem nič zanimive slike.

(Presenetljiv konec.)

"Sej se kališ," mi ekipa dobrohotno nameni na koncu.

Popkorn z Motovuna

Tole kanim zapisati že vse od petka, ko sem se še kopala v svežini doživetij s filmskega hriba. Do danes se je namreč že nekaj žmohtnosti izgubilo, zato bom povzela samo globoke ureznine prijetnih vtisov, ki ostajajo po filmskem festivalu v Motovunu ...

Alzo: pričelo se je živčno in jokajoče in pretiravajoče (glej prejšnji post), do vkrcanja v Pinino devetnajstko se je razburjeno lice že nekoliko pomirilo, do prečkanja meje pa sem bila že skoraj prerojena (mimogrede, po tamkajšnjem izpraševanju vesti sodeč očitno izgledava sumljivi, khm khm). V primerjavi s preteklimi zgubljenimi pohajkovanji sva imeli tokrat le majhno orientacijsko nezgodo v Buzetu, tako da sva čez ciljno črto v Motovunu zapeljali v rekordnem času, pravočasno uspeli najti primerno počivališče za devetnajstko in kolonizirati primeren kotiček eko kampa. (*Eko kamp = fensi ime za vrtno različico kampa s čip infrastrukturo.)

Od tu naprej se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo. Po precej češkem klečeplazenju za akreditacijo mi je uspelo izboriti vstopnico za otvoritveno projekcijo Adama Meshuga'at (Sweet mud), precej prijetne vtise pa je že 15 minut zatem zabrisal samomorilski film Day Night Day Night. Da bi se punca vsaj razstrelila! Iz torkove bere filmov me je še najbolj vznemiril test screening Kozoletovega celovečerca Za vedno. Film je bil namreč tako zelo slovenski, da je kar bolelo. Ker se rada skrivam pod lapuhovimi listi domišljije, me je očaral Panov labirint, zavidljive ocene pa sta si na moji lestvici pridobila tudi Hallam Foe in Mio fratello e figlio unico.

Filmski maraton so prekinjale kave, tuširanja brez vode, teženja za internet, večerne bulimije brez bruhanja, žuriranja do jutra, srečanje z možmi v modrem, prenosni veceji, ideje, kako se "švercati", smeh, super družba, dva deci vina in predvsem redke urice spanja. Malce preden bi se zaradi higienskega minimuma spremenili v cigančici, sva popokali najino šotorsko prebivališče, pomahali Motovunu v slovo in odrinili proti domu.

Se vidimo naslednje leto!

Gremo gremo ...

Po štiridnevnem spogledovanju z morskimi ježki na Pagu in enodnevnim zapijanjem (s Frucom) na Dolenjskem se vrneš v prijetno vročino domačih logov in ugotoviš:

a) da se v domačem gospodinjstvu ne smeš tuširati, ker primanjkuje vode in
b) da nimaš akreditacije za naslednji skok čez mejo, ki se začne natanko čez 24 ur

Prou. Bomo pa smrdel in se švercal.

Zgodnji ponedeljek, ko se človek torej že sprijazni z dejstvi, postreže z obilnim kosilom kletvic ob plačevanju zamudnine v knjižnici, ob zaprtih vratih druge knjižnice pa z greha vrednim posladkom iz takih grdih besed, zaradi katerih bi si človek moral usta umivat s tadišečo žajfo. Sledi skoraj živčni zlom ob (ne)plačevanju vseh živil na tekočem traku, ki si jih pol ure iskal po trgovini, nato pa ugotovil, da si kartico pozabil doma!!! No, pa dejmo tale kruhek nazaj na polico, pa tale sirček tjale, pa kvasek zravn kvaska. Joj, kok sta fletna skupaj. Bolj fletna bi bla samo še v moji košari. In seveda: do odhoda je dve uri, potovalka pa prazna.

Popakirana, živčna, leteča.

Čau!

Nova kolaboracija

Klik Klik

Sproščeno ...

V skladu s prebujeno podobo Slovenije sem postala sproščena.

Prvič v šestih letih sem se namreč odpovedala maltretiranju mimoidočih na ulici (z banalnimi vprašanji) in iskanju nekislokumaričnih novičk - umsko izzivalni opravili pa raje zamenjala za sproščeno poletje.

Ker so torej izpiti za kak mesec pritlehno skriti pod predpražnik in tudi dih bodočega deadlinea še ne ogroža mojega ovratnika, se je pojavilo izredno stanje: sproščenost. To seveda ne pomeni, da sem se v iskanju notranjega miru predala prečiščevanju kanalov in žlez, pač pa, da sem zaradi preobilice prostega časa začela kovati (i)racionalne načrte. Mentalna renesansa, ki jo kanim izpeljati v dveh mesecih, denimo vključuje hitrejši tempo v črkožretju vezane besede in obuditev cinefilskega predela Mojce, fizični preporod pa se nanaša na simpatiziranje s pohajkovanjem po ljubem Kamniško-Savinjskem pogorju, izgubljanjem pljuč na maratonu skozi okoliške gozdove in razbolevanjem kmalu-brez-celulita zadnjice na sedežu kolesa pri kolesoplazenju v neodkrite višave. Slednje naj bi vrhunec učakalo nekje tukaj.

In ne samo to. Že v samo enem tednu prve poletne brezposelnosti sem odkrila cel cekar novih konjičkov; na prvo mesto se nesporno uvršča spanje do 12h, tesno za petami mu sledi vzorno gospodinjenje, v gobarjenju za užitnimi proizvodi domačih logov se pa še malce lovim.

Če bom še naprej tako sproščena, me konec poletja ne bo več moč prepoznati.

In resno, če še kdo omeni besedo sproščenost, ga ustrelim v glavo. S fračo, ker pri nas ne zagovarjamo orožja.

7 stvari o meni ...

Včeraj sem bila v hladu poletne vročine okepana, danes me je z istim namenom na prestol veličastnih ustoličila Pina. Preden razkrijem pravljičnih sedem o sebi, naj izdam, da se nerada razgaljam; veliko raje namreč puščam mehke stopinje na oblaku spleta in se skrivam za gledališko zaveso kot prišepetovalka.

Here it goes:

1. Abnormalno uživam v popkorn ponudbi cenenih, sluzastih, banalnih in trivialnih holivudskih filmskih presežkov. Srce še posebej vzdrhti ob srednješolskih romantičnih komedijah in polizanih igralcih, ki se v bravuroznem dramatskem zapletu odpovejo tituli glavnega frajerja na šoli samo zato, da osvojijo srce zapiflane Pepelke.
   
2. Ne vem, kako kratkovidna sem. Še preden bi lahko potešila vse vprašujoče poglede o karakteristikah nosnega okrasa, je moja okulistka umrla. (Ja, vem, obstajajo kartoteke in kracarije v zdravniški izkaznici, pa žal ne znam brati hieroglifov oziroma sem prelena, da bi se pozanimala o zaskrbljujočih številkah.)
3. Z odliko sem opravila mojstrski izpit iz odlašanja dolžnosti. Članke, scenarije in seminarske naloge vedno (ampak res vedno) pišem zadnjo noč in jutro. S pisanjem zaključim največ 8 ur pred rokom in najmanj en dan po grožnjah delodajalcev.
   
4. Ko bom velika, bom ... Od majhnega sem obsedena s poklici: namesto učiteljice, pisateljice, policistke na kolesu, veterinarke, slovenistke in psihologinje sem pristala na študiju novinarstva. Ne dam roke v ogenj, da bom čez 15 centimetrov (samo) novinarka.
   
5. Že nekaj časa sem naskrivaj zaljubljena v leve ujemalne prilastke. Včasih jih prevaram tudi z desnimi. (Ampak samo ujemalnimi!)
6. Alergična sem na pomaranče. Ker se jih ne smem dotikati, jih pa sicer lahko konzumiram, moram ob intoksikaciji s tekilo na pussy način (cimet, pomaranča) vedno najti prostovoljca, ki mi tlači pomarančo v usta.
   
7. Ne znam delati balonov iz roza hubba bubba žvečilnih gumijev. Niti iz fluoroscentno zelenih, mi pa na vsake kvatre uspe napihniti kak hibrid iz brezsladkornih orbitovih dražejev.
   

Aja, in preziram verižno pisanje postov v stilu 5 najljubših predmetov, 13 najljubših krajev in dve razvadi in pol, ki ju spretno skrivam.

The Bridge

Ob zalogaju ponesrečenih romantičnih komedij se mi je predpredzadnjič na diskovje pretočil The Bridge. Jap, Golden Gate Bridge ni samo estetska dekoracija aviza za Full House in prijeten kader za filmske presežke iz Holivuda, ampak tudi zelo pogosto stičišče minljivosti in večnosti.

Golden Gate Bridge v San Franciscu je splošno znan kot most, na katerem je bilo več samomorov kot na katerem koli drugem mostu v svetu. Številka je že večja od 1200.



Svetoboljni dokumentarec. Ali svet boli ali boli svet? In ali bo s svetom kdaj bolje?

Terminologija spleta

Že nekaj dni po roza slamici vsrkavam znanje "najbolj konservativne ravnine jezikovnega ustroja", kot skladnji pravi Tomo Korošec, pa me je ob besedotvorju (in besedoslovju) ponovno malce zaskelelo v desni hemisferi, ker sem se ob tem spomnila na revno meddisciplinarno sodelovanje računalniške stroke in jezikoslovcev.

Kadar zlorabljam slovenski jezik za objavljanje poljudnih člankov o spletu, imam vsakič znova probleme s prevajanjem angleških izrazov, povezanih s spletom - (mimogrede, kako sovražim, da blogger ne zna delati pomišljajev) - zatakne se celo pri elementarnih tipa download, spam, ... Pri državljanskem jezikoslovju (heh) mi je še v največjo pomoč Google, zelo malokrat Islovar Slovenskega društva Informatika, težko pa se opiram tudi na referenčne korpuse slovenskega jezika Fida, Fidaplus in Nova beseda, saj se tako "aktualni" poslovenjeni izrazi le redko pojavljajo v sicer obsežni elektronski besedilni zbirki.

Ko prečešem vse novinarske prispevke iz računalniških revij in druge relevantne Googlove zadetke, se na podlagi pogostosti in ustreznosti (slednje sprocesiram v kolesju moje lastne jezikovne kultiviranosti) predlaganega izraza odločim za njegovo uporabo.

Še preden sprejmemo mečino in trdino kot ustrezna termina za software in hardware, ne pozabimo na glavne lastnosti terminološke leksike:

1. enopomenskost oziroma enoumnost izraza
2. knjižnost
3. neekspresivnost
4. kratkost
5. ustaljenost

Knjižna norma predstavlja tisto, kar je v splošni rabi utrjeno; splošna raba pa je brez jezikoslovske taktirke babilonska zmešnjava.

Mimogrede, o tem sta razmišljala tudi že Davorin in Slothrop.

Žalujem ...

Včeraj sem izgubila svoje zadnje tri bralce.

Bili so kadilci.

Hvala, ker ne kadite

Danes je svetovni dan brez tobaka in skorajda moj mali osebni praznik - glede na moje blazno teženje vsem preljubim, ki si drznejo vtakniti čik v usta. (Neusmiljena sem predvsem do novih kadilcev, medtem ko starim večinoma dam mir.)

Spomin zlate ribice mi sicer onemogoča popoln vpogled v ozadje antikadilske težnje, sumim pa, da ima nekaj opraviti s prežganimi torbicami, jaknami in puloverji (sedaj samo še čakam, da bodo preluknjana oblačila "in") in prijetno aromo, ki se je borbeni kosi (tisti, ki preživijo luknjanje, ane?) oblačil vsakič znova navzamejo.

Eden izmed mnogih antikadilskih oglasov je tudi "prstonožni":

A ni stayinghard krasna domena?

Jaz bom tam.

Postala sem aktivistka. No, aktivna v blogerski socializaciji, če ne drugega:

Namig: Jaz bom tista s sivimi lasmi (hvala vsem šestim, ki ste opazili moj enormni lasni narastek in bili tako prijazni, da ste mi obelodanili novico o novi barvni strukturi lasišča) in oteklino namesto obraza (če se pri zobarju dan poprej pač ne bo dobro izšlo). Druge posebnosti: po vsej verjetnosti zelo zmedena, predvsem v prostoru.

Se vidimo.

FDV-jevska

Biti FDV-jevec ni lahko. Naključni študentje drugih visokošolskih ustanov te radi obstreljujejo z nezvenečimi oznakami, kakršna je denimo meglomešalec. Še pomembnejše od trendovskega oblačenja z etiketami meglomešalcev je paziti na ugled: v skladu s ponarodelo modrostjo: "Na FDV-ju se pada samo po stopnicah" moraš (petcentimetrske) pete zares lomiti zgolj na stopnišču.

Opustimo sarkazem!

Za konec nekaj razvedrilnega ...

Kaj reče nezaposlen FDV-jevec zaposlenemu FDV-jevcu?

- Kokakolo in enega big maca prosim.


Keep it real. Boyakasha.

Najin dan ni počesan

Danes se zgubljam med številkami, pa bi se raje med besedami. (Naj ne bo pomote, tudi številke so mi strašno ljube, dokler ne gre za tiste piškave na bančnem računu.)

Urejanje naključnih skovank (iz moje lastne kovačnice) v baročne stavčne strukture sem tokrat opustila in se prepustila besedičenju drugih. Feri Lainšček se mi je prikupil z romanom Namesto koga roža cveti, še toliko bolj pa sem nad njim navdušena v naslednji pesmi:

Najin dan ni počesan

V parku klop z menoj deliš,
kupujeva si za drobiž,
povabim te le k reki kdaj,
ponuditi ti nimam kaj.

Pa vendar z mano zopet greš
po stezi, kjer se mora peš,
zopet greš na mojo stran,
lepo ti tu mineva dan.

V travi z mano rad ležiš,
oblake z mano si deliš,
naberem ti le rože kdaj,
v pesek ti narišem kaj.

Ponoči z mano zopet greš,
kaj hoče noč, že dobro veš,
vračaš se v moj pristan,
lepo te tu prebuja dan.

Ker najin dan ni počesan,
najin smeh ni zaigran,
ker najin vrt ni ograjen,
najin svet ni omejen.

Feri Lainšček: Ne bodi kot drugi, Cankarjeva založba, 2007

Pisanje seminarske naloge povprečnega študenta

Ura je točno 16.00, ko se lotiš zadeve. Sedeš v udoben stol pred računalnik.

Ob 16.05 se vpišeš v MSN in izbereš Zaseden (Busy). Med vpisovanjem preveriš še e-pošto.

Ob 16.10 pozorno prebereš navodila za seminarsko in se prepričaš, da jih razumeš.

Ob 16.20 greš za boljšo koncentracijo v kuhinjo po ostanek pice.

Ob 16.30 preveriš e-pošto.

Ob 16.35 pokličeš prijatelja in ga vprašaš, če gre na kavo.

Ob 17.55 se vrneš v sobo in se usedeš nazaj v svoj stol. Za pisanje je potrebno primerno okolje. Kar naenkrat te zmoti nesnaga v sobi, zato odneseš smeti in posesaš.

Ob 18.55 ponovno prebereš navodila za seminarsko, da se še enkrat prepričas, da jih razumeš.

Ob 19.00 pogledaš dnevno informativno oddajo na televiziji, počakaš še vreme in šport.

Ob 20.05 preveriš e-pošto.

Ob 20.15 se spomniš, da si nekomu obljubil, da mu nekaj pošlješ po e-mailu, zato mu sporočilo napišeš takoj, da te vse skupaj ne moti pri koncentraciji.

Ob 20.25 greš v kopalnico in počekiraš svoje zobe v ogledalu.

Ob 20.35 zdownloadaš nekaj mp3jev.

Ob 21.05 preveriš e-pošto.

Ob 21.10 pogledaš, kdo je na MSN-ju in s prisotnimi prijatelji malce poklepetaš o načrtih za počitnice.

Ob 21.55 preveriš e-pošto.

Ob 22.00 uživaš ob poslušanju novih mp3-jev in jih še nekaj zdownloadaš.

Ob 22.30 pokličeš sošolca in ga vprašaš, če je že naredil seminarsko. Izmenjata nekaj besed glede profesorjev, faksa in ostalih reči.

Ob 22.55 skočiš na bencinsko po žvečilne, saj ti jih je najbrž zmanjkalo.

Ob 23.10 si ravno v trgovini na bencinski, pa si kupiš še eno revijo za prebiranje.

Ob 23.30 preveriš e-pošto.

Ob 23.35 preveriš TV-spored, da se prepričaš, da resnično ne zamujaš dobrega filma na televiziji.

Ob 23.40 odigraš eno pasijanso.

Ob 00.00 preveriš dogajanje na forumu, kjer si registriran.

Ob 00.20 greš po pijačo.

Ob 00.25 začneš razmišljati o svojih načrtih za prihodnost.

Ob 00.55 preveriš, če ti je kdo že odgovoril na forumu.

Ob 01.10 preveriš e-pošto in poslušaš nove mp3-je.

Ob 01.30 restartaš računalnik, ker so se sesuli Windowsi.

Ob 01.40 znova prebereš navodila za seminarsko.

Ob 01.55 se uležeš na posteljo in zreš v strop.

Ob 02.25 še vedno v ležečem položaju pošlješ nekaj SMSov prijateljem, da vidiš, če že vsi spijo.

Ob 02.45 se prestaviš v sedeči položaj in odpreš revijo, ki si jo kupil na bencinski.

Ob 03.20 vstaneš in udariš po mizi.

Ob 03.25 se malo sprehajaš po stanovanju, da se zbudiš.

Ob 03.40 preveriš e-pošto.

Ob 03.45 sam pri sebi potiho zakolneš.

Ob 03.55 se usedeš na stol pred računalnik.

Ob 04.00 začneš tipkati seminarsko nalogo.

Ob 05.00 končaš seminarsko in greš spat za 2 uri.

Ob 08.00 na faksu vsem potožiš, kako si spal samo 2 uri, ker si celo noč pisal glupo seminarsko nalogo.

Ob 08.15 profesorju oddaš seminarsko nalogo in se izmuzneš s predavanja, da greš lahko nazaj spat.

---

Tole je nekoč priromalo po kanalih spletne kanalizacije, danes objavljam v malce prirejeni obliki. Sicer nisem tako obsedena s pregledovanjem elektronskega poštnega nabiralnika, pa vseeno napisano ni zelo daleč od resnice.:)

Joost = [džust]

Teveškatlo imam prižgano precej manj kot bi jo kot bodoča medijska strokovnjakinja (?) menda morala imeti. V daljincu bi že zdavnaj morala zamenjati baterije in prah, ki se nabira na njen oglat fris, večkrat pobrisati. Pravzaprav je moj sivi grundig bolj kot gledalnik nadomestek za sobno rastlino. Samo zalivat ga ni treba.

V teve se namreč včasih zakamuflira moj prekrasni abak, ki mi ponudi brezreklamne različice najnovejših delov serij, dokumentarcev ali filmov s poljsko monotono sinhronizacijo. Seveda ne kar tako - podatke je treba poiskati, vmes zaplesati še obredni ples in žrtvovati jagnje za čimveč virov in hitrejšo dolvleko ter vsaj nekajkrat miškonsko klikniti, preden se začne projekcija v domačem kinu.

Televizija je resda že pladenj slikosučnega izbora, vendar je do Mojce prestroga. Postavlja ji ure, jo omejuje in navsezadnje - ji ne pusti do besede.

In tukaj nekje vmes vskoči Joost s čudovitim oglaševalskim geslom: TV po vaši meri (v izvirniku TV the way you want it). Za vstopnico med izbrano elito preizkuševalcev beta verzije sem sicer moledovala že nekaj časa nazaj, medtem vse skupaj narahlo potisnila v pozabo, nato pa me je z možnostjo poskusnega zajčka Joost team presenetil včeraj.


Prijetna bera kanalov (izvzemam tistega z Guinness World Records), ki se jim bo kmalu pridružil tudi CBS in z njim CSI, me je zahakljala za nekaj uric zrenja v televizijski PC. Pozabljeni videi Basement Jaxx, kratkometražni Beautiful lie, vonj po bencinu iz Fifth Gear plus interaktivnost. Kul.

Okrogla miza o bloganju in oglaševanju, pobesnele srne in še kaj

Moja oblika državljanskega novinarstva ima eno ogromno vrzel: neažurnost. Ječo uteži in trenažerjev sem s pomladjo namreč zamenjala za razgled s sv. Primoža, Jakoba ali Lovrenca, pasje sprehode za akcije "keč mi if ju ken" po obdajajočih gozdovih, sive popoldneve pa za drzne kolesarske spuste v Cerklje, ležerno kolesarjenje po Kamniku in prepotene vzpone skozi Sidraž nazaj domov. Tako mi komajda ostane še kaj časa za zbijanje pobesnelih srn na jutranji paši in prelivanje izbranih besed na ... erm, tipkovnico.
(Najbrž ni treba posebej poudarjati, da sem podobno polna lejmrskih izgovorov tudi, kadar zadnjo minuto oddajam svoje prispevke.)

V ponedeljek sem prvič v svoji blogerski karieri prisostvovala okrogli mizi s pripadniki najbolj medijsko izpostavljene (a vendar očitno še vedno premalo) subkulture - blogerji. Okrogla miza, ki je bila v resnici podolgovata in pravokotna, se je vrtinčila okrog oglaševanja na blogih, a se je na koncu izkazalo, da občinstvo, večinoma sestavljeno iz komunikologov, pardon komunikologinj, še sploh ni zrelo za debate o oglaševanju, ker jih veliko bolj zanimajo notranjeosebni vzgibi blogerjev. Tam nekje na sredini se je namreč pojavilo vprašanje, zakaj bi nekdo sploh imel svoj blog. In jaz pridajam: zakaj sploh smo? Zakaj smo tu? In kam gremo?

Predvidevam, da govor o novih smernicah oglaševanja (advertising 2.0?) ni padel na rodovitna tla. Pa ne zaradi izbire sogovornikov, pač pa je bilo precenjeno občinstvo. Nasprotujem zakostenelim navijačem tradicionalnega oglaševanja in tistim, ki se zmrdujejo nad govori o blogih in ustvarjanju znanosti iz njih - menim, da bi predavanj, okroglih miz in člankov o bloganju, blogerjih in blogih moralo biti še več.

Misel dneva

Tudi od uživancije si lahko zjeban. Zelo.

24ur zvečer

Glede na to, da je Zgončeva med zahvalo za zlatega slovenskega nagca vsaj pol Slovenije prepričala v ponedeljkov večerni alibi pred televizorjem, sem se brez izgovora še sama zakamuflirala v kavč krompirja.

Sicer naj ne bi hvalila dneva pred nočjo, pa vendar: prva oddaja večernega informativnega finiša je bila tako "na prvi uč" OK. Predvsem je razveseljujoče dejstvo, da za podaljšek 24ur niso iskali novega neizbrušenega kadra (kakršno prakso so ubrali pri resni SVETovljanski oddaji bratovskega Kanala A), pač pa "porabili" tiste, ki so se že dokazali. Muhič, še skoraj včeraj "le" novinar, se je danes v novi vlogi izkazal kot kompetenten voditelj.

Ob silni zadušljivosti z informacijami pa me spreletava srh, ali gledalci, bralci in poslušalci sploh znajo ločiti zrnje od plev?

P. S. Ha, feniksova vstaja najbolj jagodnega med jagodnimi blogi ni bila le cenena prvoaprilska šala. :)

Nazaj

Morda bi v božičnem blogomoru morala v pripis dopisati "Hasta la vista baby. I'll be back.", tako nekako v švarcijevem slogu, da bi se otresla kopice vprašajev in zakajev na vsakdanji pešpoti. Desni kot zgoraj se je ovil v omot pajčevine, omet je začel odpadati in vhodna vrata malce škripati. Tik preden so še meni zakrneli izrastki na rokah, se je pričela spomladanska čistka. WD40, metla in omelo. Primerno oborožena sem se nazadnje spravila še nad tipke.

In sedaj spet pišem.

Nasvidenje v naslednji vojni

[srce parajoče] Hvala za vse.

[počasi s podtonom modrosti] Hvala bančnim uslužbencem z lasnimi vložki, da me spravljajo ob živce. Hvala prostornim ljubljanskim parkiriščem, da nimam kje parkirati. Hvala zamujenim deadlineom, da imam vedno razlog za tečnobo. Hvala z grdimi, napol nedelujočimi, okraski ovešenim kranjskim ulicam, da se nad čim zgražam. Hvala čokoladi, da se pretvarja, da me tolaži v depresiji. Hvala vsem neomajnim kadilcem, da se jim lahko z vrtajočim sloganom Kajenje je škodljivo zajedam v mirno vest.

[premor]

[eksistencialistično] Hvala mami in očetu za kromosome. Brez njih me danes ne bi bilo tukaj. [lahen nasmešek]

[plakajoče] Ampak zakaj? [bebav pogled a la Bastjan Kepic]

[tolažeče] Krog mene se je nagnetel zadušljiv zrak, čevlji so me začeli tiščati in oditi moram. [plane v prijateljski objem, tak, kakršnega delijo na Prešercu - zastonj!]

[s krvavimi očmi] Za vedno?

---------------------------------------------------------------------------------

[na vratih] Jagodovanje in jagodičenje je do nadaljnjega zaprto.

Nasvidenje v naslednji vojni.

Šnopc pa golaž

Stiška vas je locirana nekje v desnem prekatu podkrvavškega osrčja. Skromnih 66 prebivalcev, ki se sicer kljub napovedanemu propadu drobničevanju v zadovoljstvo prijetno množijo, se večinoma le še prostočasno ukvarja z grabljenjem denarja po travnikih in okopavanjem cekinov na njivi.

V času predvolilnega boja je vasica naposled prišla na svoj račun - z delom na cesti. Kolovoz so v 5 mesecih delavci spremenili v stiško avtocesto, romarsko pot oslepili s kandelabri in uredili vodovod. Po končani delavski kalvariji se je pričela veselica. Pravzaprav visokonivojski kulturni program z uradno otvoritvijo ceste, ampak v ruralnem okolju itak ni razlike.

Veliki stiški praznik, po entuziazmu (in alkoholiziranosti) prisotnih sodeč skorajda večje slavje od največjega cerkvenega praznika, je na kup pripeljal vso vaško srenjo. Tolsta lica so se tresla v harmoniji s pivskimi trebuhi, imported viski in vodka sta še pred uradnim začetkom velikega dogodka zamenjala šnopc in ustvarila alkoholno vzdušje predveselice. Kulinarične roke domačih gospodinj so v želji speči boljšo potico od sosedove naložile pladnje dobrot, iz zvočnikov se je s koroško dialektno posebnostjo eeeee-ja valil prelestni glas Fredyja in vonj goveje juhe je oplajal stiški zrak.

Do 14h, ko je bil uraden začetek, je bila polovica zbranih že tako opitih, da je začela dvomiti v Newtonov zakon gravitacije. Govor predsednika KS je s številnimi iteracijskimi postopki namesto zahvale izzvenel kot stand-up comedy, v neuradnem tekmovanju "kdo vidi več ljudi" pa je med glasbenimi vložki z veliko prednostjo povedel harmonikaš, ki je med virtuoznim preigravanjem Avsenikovih uspešnic padel vznak. In se ob blišču fotoaparatov, kamer in krohotave množice s pomočjo novinarja in povezovalke delno pobral. (Kasneje s(m)o ga tudi ovenčali z lento nespornega zmagovalca omenjenega tekmovanja.)

Kakšna kultura neki! In deklamacija Jenkovih pesmi in petje hvalnic tistemu, ki je tošl odprl, da se danes lahko komot prevažamo po stiških poljanah. Slavje! Veselica! Skor-da-ne-ohcet! Zato kj dons en tuko srečen dan ... (povzeto iz slavnostnega govora)

Oh, Stiška vas, draga vas domača ... :)

Ognjeni zublji Siddharte v Kranju

Karavana ognjene Petrolee, turneje ob četrtem studijskem albumu Siddharte, se je včeraj ustavila tudi v Kranju.

Iz sita pretreseno množico je še pred knjižno navdahnjenimi rockerji zabavala zasedba Tide, ob 21. uri pa se je Športna dvorana Planina (skorajda) zapolnila s pristaši slovenskega glasbenega fenomena. Pisano množico mladih, predvsem po srcu, je skupina dvignila z začetnimi takti Mr Q-ja, nostalgično nadaljevala z njihovo prvo Pot v x, potem pa izmenično s skladbami iz starejših albumov dopolnjevala mozaik pesmi z najnovejšega izdelka. Prve vrste so kakopak zasedali najbolj goreči privrženci šestčlanske zasedbe, večinoma ženska najstniška srca, ki so poleg uživanja v trših rifih predvsem vzdihovala nad estetskimi akterji večera. (Tomiiiii, we love you!)

Siddharta se očitno še vedno ni naveličala vloge hladnih nedostopnežev, zato so bili tudi na odru energično precej odsotni – za razliko od množice, ki je sicer kar pridno poskakovala, vadila svoje karaoke sposobnosti in navdušeno ploskala. Kljub temu so obiskovalci, ki so starostno variirali vse od vrtčevskih let pa do upokojenskega staža, dveinpolurni siddhartovski spektakel ocenili kot eden izmed najboljših koncertov turneje Petrolee do sedaj.

Sam album, ki je bil sicer lansiran junija, pa se je očitno že dodobra prijel, saj so poleg prvih dveh singlov, Plastike in Domin, obilico aplavza požele tudi Male roke, Ohm in Il a modras, če omenim samo nekatere.

ocena: ***/*****

Tri punce, bibavica in borovničke

O neuradnem, bolje rečeno srprajs si.blogs meetu, sta že poročali obe vpleteni protagonistki, menda pa sedaj sledi zelo ažurna poteza še od mene.

Čas je za resnico.

Svojo asocialnost, ki jo, tako se govori, še vedno zelo dobro skrivam, sem v soboto nahranila s predstavitvijo novega albuma The Tide, svoj prihod pa v spremstvu resnične virtualke Pine markantno zaznamovala, kakopak z zamudo akademskih četrt. Ko sva s Pino šele z očmi požirali obilno pojedino pred nama, se je nekaj premaknilo. V najin kraljevski kotiček se je namreč telepatsko pritihotapila Črna Betka, ki ni - opa! - niti črna niti Betka. (občinstvo ostrmi)

Ob hlastanju po hrani in vseh rumenih debatah, povezanih s socialnimi mrežami in razkritju moje temne skrivnosti, smo naše skupno druženje nadaljevale v urbani naravi - preselile smo se namreč na brez klopce klopca party s stoli. In borovničkami.

Kako prisotnost blogerjev korelira s pitjem borovničk, je še potrebno raziskati. Dejstvo pa je, da se nas je ob tem procesu (dasiravno se je moja malenkost tokrat vzdržala borovničevanja) nabralo kar precej: fotografski trio Bojan, Samo in Tadej, skoraj diplomirana Ranka in že omenjene Pina, Betty in - napetost narašča - Mojca. Seveda ne gre zanemariti tudi (ne)blogerske srenje, ki smo jo ostali bombardirali s svojim geek alter egom. J, N, M, M, J&M, Š, A, Ž&B - hvala za prijetno družbo ;)

After-party? Tandem P&B v Stražišču, asocialna M v Pinkiju, ostali: cenzura. ;)


p. s. Linkanje rulz! ;)

Kam se gre v petek zvečer v Kranj?

Zakamuflirat v duha, preizkušat bližnja igrala in strašit mentalno okrnjeno Slovenijo? Šalo (čaja z rumom) na stran.

Poskusimo še enkrat.

Gorenjska prestolnica, petek zvečer. Kam?

V kino zagotovo ne.

Bile smo namreč prve tri gostje kranjske kino zapuščine. Celotni izkupiček predstave = 15 obiskovalcev.

Ob pol desetih sem v ženski družbi zakorakala v edini kranjski spomenik, ki še spominja na velikorazsežni kino, iščoč prijetno komercializirano razvedrilo. In našla sem ga. V sicer predvidljivi zgodbi, s predvidljivim koncem, predvidljivo spretno mešanico hip-hopa s primesmi klasike, predvidljivo vau-koreografijo in ne tako predvidljivo lepem Adonisu. Mislim, da se je v mojih (recesivnih?) ženskih genih razplamtela obsesija. KLIK

Ko so se menjali lačni za koritom uprave ljubljanskega Koloseja, se je govorilo o naložbah za kranjski Kolosej s štirimi dvorani. Upam, da ne za 15 ljudi.

Šolske obletnice

Pred kakšnim tednom je v naš drekasto-rjavi poštni nabiralnik, kakršen krasi najbrž še tričetrt hiš poštnih naslovnikov Slovenije, zajadralo pismo ozaljšano z žigom Gimnazije Kranj. Med odpiranjem so glavo razstreljevale misli o gromozanski zamudnini, če ne že kar sodni izterjavi, za kakšno pozabljeno fizikalno knjigo iz šolskega sklada, ki pravzaprav namenoma na moji knjižni polici nabira prah.

In potem so škrge znova zajele zrak, saj so lepospevni stihi sporočali popolnoma nekaj drugega:

»Vabim te, da se udeležiš srečanja nekdanjih maturantov 4.F razreda.«

Holy shit! Resda sem oni dan na levi strani svoje buče zapazila sivo modificiran naglavni izrastek, ampak, da že skoraj dve leti nisem več polnopravna članica gorenjskoprestolnične kremšnite ...

Kdo se je najbolj spremenil? Na katerem smerokazu je njihovo življenje zavilo desno? Bo največji mačo priznal, da je gej? Se je anoreksična deklina zredila za 40 kilogramov? Je tiha miška postala neustavljivo zgovorna? Last, but not least: je Mojca postala emo?

F razred je bil poseben razred. Zagotovo naš slogan. V šolskih analih nas ne pomnijo kot razred malih plaket ali priznanj, pač pa razred, ki je bil največkrat obravnavan na roditeljskih sestankih, razred, ki v dnevniku ni imel dovolj prostora za vse naše prekrške, razred, ki je skoraj vedno ponavljal test iz matematike, razred, ki je učilnice petkovega urnika zamenjal za druženje v bližnjem lokalu.

Na dan d, ki je bil včerajšnji torek, se nas je zbralo presenetljivo veliko. Okoli 20 nekdanjih maturantov F razreda – mislim, da je bilo povprečje prisotnih pri eni uri manjše od te številke – je s strahospoštovanjem zakorakalo po praznem hodniku učilne zidane, ki nam je včasih ponujala umni živež.

Paleta starih obrazov. Samo nove frizure – cel kup modnih frfrujev, mavrica barvnih odtenkov, mejkap. Nič drastičnega. Ena se je podala že na pota starševstva, drug si je nadel mornarsko obleko, tretja se mudi pri maturi. Razredničarka, sedaj višja funkcionarka, ponosno deli Izvestja in mercator sok, nekoliko negotovo gradimo medosebni most čez prepad, ki je v tem času zazeval med nami, s klasičnimi vprašanji: »Pa faks ...?«

Samo bolj dodelani detajli. Isti ljudje.


Kako bo čez pet, deset let?

Kako priti do jagodovanja #2

Tokrat so ključne besede še bolj čudne kot prejšnjič:

• kurba zelezniska postaja - kakšno bi najbrž našli, ja
• jagodne nedelje - so to nedelje, ko ješ samo jagode?
• ženska za volanom - je vozeča nevarnost
• cena barvanja las - pr men za male pare! za neprijetne barvne odtenke po končanem barvanju ne odgovarjam ;)
  
• morm se učit - ponavljajoče se geslo med kampanjskim učenjem, ko grlo že krepko zalija voda
• želje samske - emmm, bit nesamski?
• branje drugih kar pišejo na msn - je moralno sporno, zahrbtno in grdo! Ampak poznam nekoga, ki bi ti morda znal pomagat ;)
• poslovilno pismo - tudi samomorilci obiskujejo moj blog ... ali pa jih je nemara moje pisarjenje porinilo v samomorilstvo?
• ali so ženske med pms res tečne - res s(m)o! pa tudi pred in po pms! :)
• traparije - this is the right place!
• kako se ubiti - najprej poslovilno pismo, sedaj pa še to ...

Moj drugi prvi šolski dan

bi bil lahko nadve izviren naslov esejističnega skrpucala, ki bi ga na pobudo jezikovno osveščenih predavateljev vsak drugorazredni študent moral napisati za ponovno obuditev ali celo razvoj svojih slogovnih sposobnosti. Seveda, če bi bilo kateremu predavatelju (izvzemši jezikovnokulturnike) sploh še mar za skrivno življenje študentov ali pa za njihove slogovne pomanjkljivosti ...

Moj drugi prvi šolski dan je bil precej ljubljanski. Rahlo nenatančna časovna matematika se je spremenila v klobaso, klobasa v kolono, kolona v vzdihljaje, vzdihljaji v neprijeten položaj urnih kazalcev, urni kazalci pa v polurno zamudo prvega predavanja. Da seveda niti ne omenjam parkiriščnega kaosa, bratenje pločevine s stebri, grmi, pločniki ali drugo pločevino in sedemsto dvainštirideset obvozev na poti, ker je ravno pred volitvami potrebno urediti še toliko prometnih odsekov in zavarovati toliko poti! Naključje? Ne bi rekla.

Moj drugi drugi šolski dan je Taksi Mojca še pred ljubljansko gnečo naletel na kranjsko gnečo, vremenski izliv (no ja, naliv), obtičanje v križišču, rdeče semaforje, samo še 20-minutno zamudo in prostorne predavalnice tako opevanega novega dela FDV (33 sedišč, 60 ljudi?). Komu sedaj ne gre matematika najbolje od rok?

Moj drugi tretji šolski dan je občutil simbiozo značilnosti prvega in drugega šolskega dne, prekinitev tradicionalnega zamujanja s celo točnim prihodom, 5-urno luknjo med predavanji, preveč kave in nepozabno vožnjo s šoferjem Ljubljanskega potniškega prometa do konca sveta in nazaj (pravzaprav le do Dolgega mostu nazaj do Bežigrada), v katero je vključena celo dih jemajoča življenjska zgodba šoferja in edine potnice, mene.

Ljubljana, še veliko dogodivščin naju čaka, kaj?

Pisma oboževalcev

Pred dobrim tednom se je v elektronskem poštnem nabiralniku, polnem pisem oboževalcev, znašlo tole sporočilo:

Hi maybe this mail is a little strange for you but i have a question for you what does it mean Puncara??? that's all i hope don't botter my question

Im from Mexico and i have a pillow that put the name puncara and i never know why i put that name so i'll been searching for an answer and i found your page whit the same name.

Thanks for your time and i wait for and answer.

Recept za uspešno blogarjenje

Priznam, vmes me je minilo. Vkalupljena v standardizirane brezdušne oblike kvazi novinarstva v stilu "katero je ostro oko paparaca po mastno plačanem dogovoru ujelo zgoraj brez in katera ni čistokrvni izdelek matere narave" sem izgubila stik s kakršnokoli ustvarjalnostjo in, bohnedej, malce zahtevnejšo možgansko dejavnostjo.

Nemara je vse religiozne predpostavke v kali zatrl moj osebni Veliki pok, da moram pri svojih častitljivih dvajsetih letih zlatorumene holivudske trače z $ ketno okrog vratu, ki dela bling bling, zamenjat s "tapravim" novinarstvom, denimo, kako je Drnovšek pogonil ves keš (kadar majo otroci dnar, majo kramarji sejem, ne?) in kako mu ga zlobni očim, tudi Janez imenovan, noče več dat. Holivud je tut v politiki, jep.

Ostali so osnutki začetih vrstic brez ustreznega repa.

Zlato pravilo: treba je pisat iz sebe.

Ko te preplavi morje razburkanih čustev, ko se znajdeš v požrešnem vrtincu neustavljive jeze, ko udi neustavljivo drgetajo zaradi primanjkljaja čokolade (še vedno na čokoladni abstinenci z izjemo kandirane marelice v beli čokoladi pretekli petek, I'm almost strong!), ko ti ne uspe priti na prvo mesto pri igrici za petletne mulce (jebemo mast pa še margarina zraven!), ko se ti zažge palačinka ali ko ne moreš psa rešit iz ne ravno prijateljskega objema sosedovega psa.

Srebrno pravilo: treba je pisat takoj!

Ne čez deset ur, ne čez dva dni in ne čez pol leta. Sicer ostanejo le še blede sence občutkov in v prah zmlete misli, povožene z bagerjem, s katerim nam je Brane pred mesecem razmrcvaril edino pot do ljubega doma in matiterezovsko obljubil nov asfalt, ki ga še vedno tako upajoče sanjamo. Žoftless in Žmohtless.

Bronasto pravilo: preden zmagoslavno stisneš publish, ne pozabi na dodatno kopijo, ker ti ata blogger zna čisto slučajno vse skupaj poslat v tri malore.

Dodatno pojasnilo ni potrebno.

Priznam, vmes me je minilo. Pisat. Ne pa dihat z blogerji.

Navdih

Moj blog je mrtev. Jaz malo manj.

Kadar ure in ure ne strmim v snežno bel razdelek bloggerjevega prostora, namenjenega postanju, brez navdiha, potem ...

a.) se pretvarjam, da se učim
b.) dan naskrivaj podaljšujem za tri ure (bolje rečeno: spim 5 ur na noč)
c.) se tresem, ker že pet dni nisem dobila kakršne koli doze milke z lešnikovo kremo, gorenjke s celimi lešniki, čokoko-tiramisu sladoleda, čokoladnih napolitank, piškotov s koščki čokolade, snickersa, kinder maxi kinga oziroma česarkoli z višjo stopnjo sladkorja v sebi, kar bi na meni delovalo kot pomirjevalo
č.) v temi razbijam likalnike
d.) že tri dni zamujam deadline!


... izdih.

Motivacija ...

je nična.

Levo od mene: kava in dva kapučina, desno od mene: tekila, pred mano: zajeten kos literature in premalo časa.

Cilj: ugotoviti, ali je Gramsci s pojmom pasivna revolucija res označeval vlogo zmernih v risorgimentu


Dosedanje ugotovitve: nekaj je narobe s sladko smetano

A hell of a week

Iz filozofskih tolmačenj sem se zvlekla k stvarnosti.

[opozorilo: sledijo dolgočasni opisi iz povprečnega življenja malih ljudi]

V torek sem dentalni medicinki dovolila, da mi v ustni votlini (ob uporabi lokalne anestezije, seveda) naredi masaker in izpuli sedmico. Z neznansko praznino v srcu (in predvsem v ustih) ter v pričakovanju darila od zobne miške sem baba škrbasta v sredo po šestmesečnem dollypartonskem 9-to-5 šihtu ustavila svoje zažiranje dela brezposelnim diplomirancem in dala (nepričakovano?) odpoved, v četrtek (petek, soboto in bržkone tudi danes?) sem naletela na kup vprašajev in klicajev, povezanih s sredo, v petek naj bi se pričela moja ponovna agonija z učenjem (raba pogojnika je popolnoma ustrezna), v soboto pa sem za seboj pustila svoj zadnji najstniški dan.

Yeah, I'm 20.

Dopustna

Preden z novo turbo 16V močjo v krilih krenem na stara delovna pota, še nekaj nostalgičnih spominov na prejšnjetedensko dopustovanje ...

"Mojca, a me lahko nehaš zbujat s svojim govorjenjem"
ali
brezdiapozitivni potopis o neumnostih

Zasedba je bila seveda žensko popolna (se že vnaprej opravičujem zaradi vulgarnosti izrazov, ki so v resnici ljubkovalni nadimki): ena kurba, ena, ki vedno spizdi, ena jokava privrženka ema, ki v okvirih svojih prostočasnih dejavnosti fura safr, ena s čebulnimi joški in še ena, ki je ne smemo žalit, ker je njen vikend.

Popolna zasedba pomeni tudi popolno zabavo; "ilegalno" prevažanje velikih količin vode čez mejo je nasmejalo carinika, gojenje paradižnikov na sončne celice je svoje sadove obrodilo v kosilih ob devetih zvečer, vsakodnevno jutranje ocenjevanje čistoče in higiene omaric, postelj, rjuh in tal smo na žalost letos opustile zaradi prevelike dileme, katera ima bolj dezinficirano čisto, pomivanje posode in z njim povezanega tekmovanja Koliko posode lahko umažemo v enem dnevu pa vsako leto dobiva nove razsežnosti (navsezadnje, zakaj ne bi uporabili pribora za sedem ljudi, če nas je pa samo pet?). In, ali ste vedeli koliko večernih toalet lahko napravite iz samo enega samcatega kosa šala? Ne, odgovor ni 86, pač pa TRI.

Poliglotske sposobnosti smo ovekovečile pri Švicarjih, ki posedujejo "Uhr Pharme" ali vsaj "Schokolade Pharme", Magnusu (Šved? Morda se motim?) smo za prevoz, ki ga je skušal izbarantati od nas, skušale predlagati drugačen posel s Calvin Klein wannabe spodnjicami, ugrabile smo enega hudo simpatičnega Mariborčana z jamicami v ličkih, lepotni spanec sobne sotrpinke pa je v jutranjih urah ob dveh popoldne neštetokrat zmotila moja neusahljiva želja po monologiziranju. In spet, zakaj je ženska multioperativno bitje? Ker lahko pije pivo, bere knjigo in se pusti manikirati obenem!

Lahko bi napisala še kaj o bananinih šejkih, vsakodnevnem uglaševanju grl z "mi mi mi", pa naj to ostane skrivnost.

Do naslednjič. ;)

Jasnina

Včasih pride kak dan, ko se visoki nebotičniki, ki rastejo iz zemlje želja, pričakovanj, idej in domislic, prepletenih z venčnimi listi pomladanskega cvetja, vetrom morske soli in vonjem pečenega kostanja, enostavno porušijo. Vsa gmota nekoč idealizirane zibeli življenja zgrmi na tla, popolnoma zapraši podstrešje in vse, kar nastane, je NIČ. Popoln NIČ je in vse je JASNO.


Ne prvič, ampak znova.


Pa še večkrat bo tako.

Robbie Williams

Tožila bom izdelovalce avtobusov, ker so diskriminatorni do ljudi, ki so višji od 180 centimetrov (ali se vsaj tej številki močno približajo).

Kako spat, če se tvoje koleno sumljivo preveč brati (ali sestri) s sedežem pred teboj in te preveva čuden občutek, da boš vsak čas staknil klavstrofobijo? TEŽKO.

..::Naslednje tegobe doživljaš, če te skrajno tišči spat in si desni sedež na levi strani oz. levi sedež desne vrste sedišč priložnostnega vozečega prebivališča::..

Po začetni akomodaciji ob treh zjutraj, ko sem še nadejala lepotnega spanca, sem ugotovila, da bo udobne koordinate za vse odvečne ude bržkone hudičevo težko najti. Če noge pod kotom nasloniš vstran, si pravkar začel vdirat v zasebni apartma soseda, če pa isto akcijo ponoviš v drugo smer, jih moraš tako ali tako vsakih 2,3 minuti umikat, ker je prehod očitno železniška postaja za vse tiste, ki jim cisterna ne zdrži urinalnega pritiska več kot dve uri.

Še preden si polomim tretjino kosti in si noge končno gimnastičarsko zatlačim za vrat, me ob teli prekrasni harmoniji zvokov razdrami izjemen barven mozaik prebujanja sonca. Jutranji hlad se je zarezal v robove drevesnih krošenj, slikarju je iz rok paleta zdrsnila na tla. Svetlordeča se je prelila v rumeno, bleščeče sinje modro kliče ptice. Neverjetno lep trenutek!

Čustveno dotaknjena drsim v sladkorni omot lahnega spanca, pred bodočimi vbodi inzulina pa me neusmiljeno reši vodičkin glas: "Postanek."

Zašklepetam z zobmi in popolnoma nič več romantično nemarno zakolnem. "Pa pejmo vn ..."


p. s. Budimpešta je navdušila, prav tako Robbie. Malo manj Collegium.

Kršilka

Danes sem popolnoma nezavedno vsa križišča prečkala skozi rumeno luč. Še malo pa bom začela plonkati na faksu.

Če te močno prime ...

... in enostavno ne moreš več kljubovat zakonom narave, se odzovi klicu. Kolona na avtocesti, med Ljubljano in Brezovico, v soboto popoldne:

1. rojstni dan

Jap, šele v zadnjih izdihljajih rojstnega dneva pišem to voščilo malčku. Leto dni žlobudranja, jokanja, nerganja, začudenja, hrepenenja, ogorčenja, borbe za svoj prav (in narobe) ter nekaj misli kar tako ...

Vse najboljše Jagodovanje in jagodičenje ...

Strašiiiiii

Kdo? Kje? Kdaj? Je treba bežat? A si okej?

Vse to in še več ... že 7. julija na Mojčinem blogu.


Nekdaj neustrašno dekletce, ki se je s powerrangersko močjo bojevalo proti namišljenim sovražnikom v leskovju, je zraslo v bojazljiv šolski primerek Bandurinega modelnega učenja (nekaj v smislu Ju skrim, Aj skrim).

Mene je namreč strah vsega. Pretiravam. Strah me je teme, čiste teme. Strah me je premikajočih se stvari v temi. Čudnih oblik. Pod vplivom filmske fikcije se namreč normalne oblike v mojih iluzornih predstavah oblikujejo v čudne. V duhove, morilce, prikazni. V stvari, ki jih ni.

Akulofobijo premagujem, dejansko pa nadgrajujem, z grozljivkami; izključno na dva načina: v družbi (najbrž gre za utrjeno podzavestno željo vsake dekline, da bi se nemočna stiskala v objemu kakega prijetnega pogumneža) ali sama, sredi belega dne z odprtim oknom.

Domača naloga: primer iz vsakdanjega življenja.

V družbi štirih rožnatih bijačes med iniciacijskimi obredi na Šmarjetni sem včeraj v levem vzvratnem ogledalu živalske silhuete zamenjala za podivjanega gozdnega čuvaja, v desnem pa za serijskega morilca s srpom, ki je z glasnim "tresk" obelodanil svoj prihod. V eksploziji adrenalina so se obredi predčasno končali, voznica rdeče Faradayeve kletke je zaključila z: "Dost je." In pritisnila na gas do doline.


Ampak strah je votel, okrog ga pa nič ni.

Še ena pridobitev ...

Podobno kot je pred kratkim v ljubljanski živalski vrt prirjovel nov morski lev, je tudi naš zverinjak (ponovno) postal bogatejši za mijavkajočega člana.

Ime: še neznano (spet)
Akomodacija: 50-odstotno uspešna; luškano bitje je še vedno malce sovražno nastrojenu proti 30-kilski čivavi, ki naj bi bila labradorec in mačjemu lepotcu Casanovi.

In naj bralcu ne uide še moj fotografski talent ... (model je tudi bivši akrobat, pred fotosešnam pa je nerodno padel v mlečno tekočino in malce umazal svoje pražnje oblačilo)

Poletje?

Te dni se zombijevsko prekladam izpred modernega abakusa na kavč, s kavča na posteljo, s postelje na kavč in spet nazaj pred računalo: kroženje po elipsi, ki se dogaja v moji sobi, namreč določajo prefotokopirani zapiski, delo iz domače pisarne in smiljenje sami sebi.

Po kisloglistasto ugotavljam, da je pet res magična številka za jutranjo budnico, zvečer (zjutraj, opoldne in popoldne) ugotavljam, da nič ne znam, ponoči, ko se premetavam na postelji in zjutraj, ko se zbujam v mlakuži lastnega znoja ugotavljam, kako soparno je, čez cel dan pa me preganja misel na vse deadline, ki me lovijo za pete.

Pa baje, da je poletje ... ampak razen vročine in komarjev, ki kujejo romanco z mojim monitorjem, nimam trdnejših dokazov.

Včasih sem punca

Me je imelo, da bi počakala 14 dni in nato eksistencialistično problematiko razrešila z: "Jaz sem", pa so me prej zasrbeli prsti ... in me nima več.

Svetovno nogometno prvenstvo. Depeche Mode. Ločevalne diete.

In kaj delam jaz? Nič od naštetega seveda. Kujem namreč blazne načrte o tem, kako bi zavzela svet (to že odkar pomnim), si s črnilom belim možganski kontejner, zakaj kost iz modrcev vedno razpara blago in izvaja atentat na mojo prsnico ter čakam, da se odpre nebo in da se vame v velikem slapu zlije vse znanje, ki ga potrebujem za jutrišnji izpit ...

...
...
...
...
...
...

Še vedno nič.

...
...
...
...
...
...
Kost sem potegnila ven.

Mene ni.

Sajber komunikejšn

V času mojega fijakanja po IRC kanalih, kar danes nadgrajujem s podobnimi chat komponentami, sem posebno vzljubila izrodke iz plemena izpraševalcev.

To so tisti brezmožganski osebki, ki te po uvodnem nagovoru z živjo vljudnostno povprašajo po počutju s kako si (kar neznansko sovražim, ker moram dejansko vedno analizirati svoje počutje in traja vsaj pet minut, da približno opišem svoje stanje - če me v svoje kremplje grabi dolgočasje in lenoba se zadovoljim z enobesednim prislovom dobro ali slabo) in nato brez posebnega ozira na prejšnje vprašanje (npr. zakaj slabo?) nadaljujejo z vprašanji o:

a) starosti
b) kraju prebivališča
c) okupaciji
č) če so malce nekonvencionalni, se obregnejo še ob hobije
e) vrhunec zelo zanimivega pogovora je seveda SLIKA!!!! (ali povezava na ustrezno spletišče)
f) in v primeru ustreznih karakteristik jasen zaključek mukotrpnega petminutnega govoričenja: telefonska številka. (Alert! Potencialni partner na vidiku!)


V tem vrstnem redu. Če so malce neučakani, točka e zamenja točko a.

Dialog je zreduciran na našteta vprašanja in v primeru takisto dolgočasnega osebka na drugi strani z odgovori in pobudo Ti?

Po tem, ko imajo v bazi dovolj podatkov o konfekcijskih številkah, fobijah iz otroštva in številu trepalnic na levi veki, se lahko prične še bolj zanimiva (ampak saj skoraj ne more biti bolj zanimiva od prejšnje, kajne?) komunikacija. O vremenu, o novih vrstah fuksij, tigrastih tangicah in podobno ...

Pliz, đst šut mi.

Dopuščam možnost, da gre vse skupaj za morda kakšno posebno specialno enoto pod krinko, ki naše skrivne podatke posreduje višji vesoljski sili; vsi mali nedrogirani vesoljčki pa vsak petek v stilu Big Brotherja namesto Pri Jožovcu z Natalijo spremljajo naša bedna življenja in se od smeha valjajo po mikrokozmosu.

Pred 14 dnevi ...

sem pričela svojo agonijo z učenjem.

Danes sem na strani 12, predgovor h knjigi pa se konča na 10. strani.

Lenoba.

Jutranje sirene

Ne ne in še enkrat ne - nisem spet svoje pločevine tiščala v bližnje drevo ali jo celo skušala zbližati z mimovozečo kišto, tokrat sem vlogo protagonistov prepustila drugim ...

Pomladna jutra brstijo v žvrgolenju vrabcev, dehtijo v jutranji svežini in se kopajo v pomarančno rdeči zarji. Naše pomladno jutro je sicer dehtelo in se kopalo v prijetnem vonju izpušnih plinov, ki smo jih ob rani uri (3.30) lovile na enem izmed kranjskih pločnikov, ampak še vseeno je bilo lepo jutro.


Garda treh deklet (četrta se je skrivnostno odplazila neznano kam) je tako v petkovem jutru z bingljajočimi nogami (sedele smo namreč na pločniku) lovila zadnje trenutke četrtkovega ponočevanja in nabirala moči za kilometrsko dolgo kalvarijo dvestotih metrov, ki nas je vodila v hostel.

Fantom se v jutranjih urah očitno dvigne stopnja poguma, na plano pa prikuka tudi njihov prevozniški talent - v tistem jutru nam je prevoz ponudilo vsaj osem mimovozečih avtomobilistov; pa na željo, ki so jo nam želeli uresničiti, niti nismo opozarjale z dvignjenim palcem.

Ko smo ravno zapadle v zen budizem, nas zmoti dvojec moških teles s spuščeno šipo in vzpodbudnim vprašanjem: "Punce, vas kam zapeljeva?" Čeprav smo si želele iti v Žiri, smo njuno prijazno povabilo težkih src zavrnile - fanta pa sta še z vedno upajočim pogledom zrla v nas in stopila po plinu. Medtem se je po glavni cesti premikal drug avto, v katerem je sedel drug fant, ki nas je ogovarjal malce pred omenjenima korenjakoma. Ta je namreč opazil, da še vedno grejemo svoj teritorij in da bi nam lahko tudi on ponudil prevoz ... Hitrih misli je dal v vzvratno in se premikal proti nam. V istem trenutku sta se proti njemu premikala bodoča taksista.

Potem je naredilo bum, krh, joooj in skviiiiik. Pravzaprav je naredilo le skviiiiik in potem piiiiiiiip!

Bela limuzina z glavne ceste se premakne nazaj, črna lepotca speljeta, tisti fant pa čez bejbo: "Ej, punce, a vas kam peljem?" Valjajoč se v smehu tudi to povabilo odklonimo, on pa zaključi: "Skoraj bi imel prometno nesrečo zaradi vas!"


Pomladna jutra so lepa. Čarobna in zabavna. Sveža in taka, da ostanejo v spominu.

Kdo je kriv?

Hja, naj presenetim vse tiste, ki ste doslej mislili, da je bitje, čigar zapise berete, po vseh okoliščinah in pisarijah sodeč edinka. Oče in mati sta za vsak slučaj (da bi vsaj en od nas nadaljeval znameniti rod jagodičja) napravila kar tri ponaredke svojega dednega zapisa in v svet spustila tri pamže - enega bolj pametnega od drugega.

Moja sestra dvojčica, ki se je rodila slabo desetletje pred mano in mi ni čisto nič podobna, občasno vdira v mojo intimno zvezo z računalom in si z njim nasilno vzame nekaj zasebnih trenutkov. Naiven poligamist, kakršen je moj ljubi, se ne upira, zato mora največkrat v neljubi akt poseči moja roka.

Včeraj je mogoče kaplja res spolzela čez rob. Nerazsodnost in trenutna neprištevnost, na kateri se bom sklicevala tudi na sodišču, zaradi abstinenčne krize (moj moj moj računalnik) sta me pripravili, da sem se nadnjo spravila z motorko in kuhalnico. Prestrašena je stekla iz sobe, se zavlekla v kot okrogle sobe in v živčnosti začela svaljkati, zavijati in fenčljati svoje temne zravnane kodre. Pramen las je spremenila v neprepoznaven skupek štren, ki se ni dal več razrešiti, zato je bila primorana opraviti seciranje. V hlipajočem joku je vzela škarje in si odrezala šop las, ga prinesla v mojo sobo in togotno dejala: "Vidiš, kaj si naredila. Vsega si kriva ti!"

Ampak kdo je zares kriv?

Moja napol plešasta sestra ali Mojca?

p. s. Namig: pravilen odgovor je seveda sestra!

Prepih

Če se na ljubem koščku sveta, ki ga tlačim s svojimi umazanimi podplati, ker sem si spet pozabila obuti copate, lahko zgodi nekaj, kar se odklanja od normalnega - potem se bo to, oh kako nepredvidljivi bosta naslednji dve besedi, zgodilo meni.

Glede na to, da zaradi odročnosti mojega prebivališča do urbanih središč, ki me vabijo v svoja nedrja, 1/12 življenja preživim v samodrču, bi bilo skoraj neverjetno, da se naslednje vrstice ne bi SPET vezale nanj.

Se opravičujem Karmen Stavec za kršenje avtorskih pravic in krajo enega izmed lepših stihov, ki jih je sproducirala slovenska pop glasba ter se z njim celo bahala na evroviziji, ampak zares: bil je lep skoraj poletni dan. Skoraj zato, ker je bil v resnici pomladni.

Sijalo je sončece, oj sonce rumeno (danes sem resnično preveč ljudsko razpoložena), sladoled je kapljal na tla, če ga nisi dovolj hitro lizal, in nikomur se ni dalo delati - čeprav to pravzaprav ni odvisno samo od rumenega objekta na nebu. Po osemurnem zrenju v monitor, ki sem ga opravljala jaz in osemurnem razdajanju soncu, ki ga je prakticirala moja kišta, sem predrzno prekinila najin monotoni delavnik in se usedla v žgočo mrcino.

"Šipo dol, pa pejmo dam!"

Nekje na avtocesti, ko mi je bilo dovolj frajerskega postopanja z vetrom v laseh, sem svojo naravno klimo želela ugasniti. Pritisnem gumb, da bi zaprla dotok svežih avtomobilskih izpušnih plinov v svoj mobilni biotop, pa vetrni jez ne gre gor.

Če ne gre gor, pa poskusimo še malce dol. Malce dol in spet gor. Ampak gor NE GRE. Babja pamet vnovično pritisne na gumbek za dol - do konca dol. Ampak gor NE GRE več.

Uweeee, kaj pa zdaj?!

Kot čistokrvna 19-letna fotrova maza sem seveda oblekla bundo, povozila skoraj dva kolesarja in klicala dobrega duha iz steklenice v obliki mojega roditelja, ki se ne kvalificira v prejšnji sestavek o moški pomoči, naj mi pomaga rešiti situacijo.

Očitno se je nekaj, kar ne vem, kako se imenuje, v mehanizmu, ki mojo šipo elektronsko spodbuja gor in dol, odločilo napraviti samomor.

Oče je popravil/zamenjal tisto, kar ne vem, kako se imenuje. Hvala, fotr. :)

Ampak šipo dol samo še ob nujnih situacijah!

Moška opravila

Te dni se očitno navdušujem nad značilnostmi obeh spolov ter njihovimi posebnostmi, obenem pa se skušati izogniti življenju nekje vmes in se po povelju zakona narave pridružiti samo eni skupini pripadnikov XX ali XY kromosoma.

V preteklem času sem se dvakrat znašla v stereotipni situaciji, ko so se nemočne pripadnice nežnejšega spola s tehničnimi problemi (ne, ni bilo privijanje žarnice) obrnile na možate pripadnike iksipsilon populacije. Ti so s pravkar za 300 točk višjim egom (pa samo do 100 štejemo) sprejeli podano žogo, se previdno približali problemu, se z roko uprli ob ličnico in malce pohmkali.

"Vidiš kje kako luknjo?" so nato s previdnostne razdalje preudarno vprašali še vedno nad problemom sloneče akterke, ki so mislile, da so že skoraj rešene zagate.

"Ne?" so se s še vedno prosečim pogledom zrle v njihov hladni obraz.

"Hm ... pa bi morala biti."

[v mislih]"Nas srčno veseli, da obvladate vso teorijo, ampak če veste samo, kako je stvar treba narediti, pa tega ne znate narediti, v resnici ničesar ne veste."[/v mislih]

Po nekaj propadlih poskusih je nato ena izmed protagonistk uspela iz ključnih namigov (kot iz limone) iztisniti rešitev. Ampak lovorov venec je še vedno pripadel moškim.

In sedaj nagradno vprašanje: so moški tako dobri pedagogi, da vrline, ki jih obvladajo sami, skušajo prenesti še na ženske ali je imela Helena Blagne s stihi "Moški ah larifari" ene izmed svojih največjih uspešnic resnično prav?

Nikoli ne bom razumela ...

zakaj ženska ne more/ne sme kupiti torbice, jakne ali česa drugega, kar ji je všeč in lahko navleče nase, ker ima popolnoma enako stvar že prijateljica.

FHM

FHM: Ful hudo, mater! Not!

FHM - For Him magazine, svetovna revija za moške.

Zabaven, seksi, uporaben.

Zabaven? Ja, zabavale so me slovnične, tiskarske in vsebinske napake.
Seksi? Če se vam zdijo amaterske fotografije študentk, ki se borijo za polmilijonsko nagrado, seksi, potem ja.
Uporaben? Za toaletni papir morda. Pa še to je preveč gladek. Ni uporaben, torej.

Priložnost je nanesla, da sem pod drobnogled vzela nekaj številk dotičnega "čtiva" in že ob naslovnici onemela. Ne, ne zaradi veličastne podobe dekleta, ki je umetniške fotografije golega telesa, kakršna seveda ta ni, nikoli niso motile, ampak zaradi ... slovničnih napak. In naslovnica je šele uvod ... dobro, napaka sem in tja še ne rečem, ampak FHM je poln napak. Očitnih napak. Tudi tiskarskih napak. Čeprav v kolofonu zatrjujejo, da imajo lektorico, me skrbi da gre za osebo, ki živi le na papirju. Z svojim? Resno? S svojim, jasno! Življenski? Življenjski! Da ne omenjam, kako nedosledni so pri pisanju, kako citirajo in da za pomišljaj sploh še niso slišali (eh, pa sem že omenila) ...

Vsebina? Za umsko okrnjene ljudi vsekakor zanimiva. Kdo si pa ni želel izvedeti, kako se pravilno ubiti? Ali, kako preživeti na samotnem otoku? Ali, kateri norec je izdelal linijo oblačil za kokoši? Ali, kako sramežljiva slonica išče dvometrsko batino?

Zanimivo je tudi, da so FHM-jevci strašno homofobičen narod, revija pa je bila na začetku poti v Angliji celo označena kot gej revija.

Vseumnež FHM predominira bralce: On uči, On poveljuje, kaj je "kul" in kaj ni, On podira, vse kar leze in kar gre in On je zakon.

Out: FHM
In: Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin patra Ašiča

Mojca = lenoba

Mojca nič ne piše, Mojce sploh več ni!

se slišijo obtožbe z vseh strani; kamenjana s pridigami mojega fan kluba sem uklonila hrbet, pobesila glavo in udarila tipkarski blues.

Po dobi večno zaprisežene zvestobe lenobi najprej kratek updejt za vse anonimne zalezovalce, ki bdijo nad mojim anonimnim razburljivim življenjem in spremljajo vsak moj korak: oprezanje za policami severovzhodnega oddelka kranjskega nakupovalnega centra je brezpredmetno, ker je Mojca po treh odpovedih končno s končno odpovedjo končala. (Kaj?!) Ja, vse v dobro znanosti in širšega občestva - zolajevska izkušnja med klošarji je avtorico navdahnila za ustvarjalno pisanje o melanholični polnilki polic, razbitih vloženih rdečah pesah in življenju na beraški palici. Naslov: še neznan. Priporočljivo: predlogi.

V pripravi tudi: Psihološki nasveti in organizacija časa, če imaš tri službe.

Jagoda zmeshit

Jagoda Zmeshit je eno izmed tistih zmešanih imen za Mojčine zmešane sladice, ki ima poleg očitnega še metaforični pomen. In kaj je tako metaforičnega v enem ne preveč posrečenem Zmeshitu? Pravzaprav nič, razen dejstva, da naj bi bilo zaradi Mojčinih lastniških pravic nad imenom stvar enostavno metaforična.

Kako spacaš Jagoda zmeshit?

Greš v najbližjo trgovino, iz katere so ti včeraj vljudno in prostovoljno napolnili nabiralnik ter te še prijazneje obvestili o akcijskih cenah, se pokomolcaš do oddelka za sadje in zelenjavo, ženski obliki kupca izpred nosu izmakneš najrdečejše, najdebelejše in najbolj umetno vzgojene jagode, se škodoželjno nasmehneš, ker si si pravkar priboril zalogaj kemičnih barvil in vsega ostalega, kar se prične s kemičnim, ter odbrziš kupit še vaniljev sladoled.

Po tem, ko si se že ohladil jeze, ki ti jo je povzročil kupec s šestimi izdelki v vrsti pred teboj na hitri blagajni, kjer je dovoljenih le pet izdelkov, in ko si že prilomastil do doma, se pripraviš na Veliko dejanje.

Jagode spereš - ali pa tudi ne (po okusu pač), ter jih z mesarico nasekljaš na četrtine, za malenkostne lahko tudi šestine, dvanajstine, osemnajstine, v manjše oblike pa samo po posvetovanju z osebnim zdravnikom. Streseš jih v skodelico, dodaš dve kepici čokoladnega sladoleda, ki ga nisi kupil, zato namesto tega dodaš vaniljevega.

In sedaj zahtevnejši del - samo pod nadzorom polnoletnih oseb!

Vzameš peščico jagod, jih hladnokrvno vržeš v skodelo, vzameš tlačilnik ter jih do obisti pretlačiš, dokler iz sebe ne stisnejo življenjskega soka. Naj te skrb za sladkorno ne zapusti - dodaj še malo sladkorja in še bolj pretlači, dokler se jagode ne spremenijo v zdrizasto tekočo snov. Priporočena količina: čim večja.

Pripravljeno zmes polij po sladoledu in jagodah.


Now it looks like shit, doesn't it?


Če je odgovor na vprašanje nikalen, ti ne morem pomagati.


Slike? Jaz sem Cankar, ne Picasso.

Lahko noč ...

bi si želela. Pa je v resnici dobro jutro.

Dobro jutro.

Pa je v resnici lahko noč.

Knjižnice Part Deux

Ne odžiram prostora samo medmrežju, pač pa mesečno z rednim lovljenjem deadlinov še hladnokrvno pobijam drevesa. Rutinsko pisarjenje nebuloz v tiskane medije je včeraj prekinilo pismo prizadetih - moje celofanske pisarije o knjižnicah in preredkih čitalniških prostorih je kranjske knjižnične angele zmotilo. Tako zmotilo, da so poslali pojasnjevalno pismo uredniku in me naslovili z Mojco Juvan. Kar pa nisem. Pravijo, da bodo z odprtimi rokami sprejeli to Mojco Juvan v čitalniških prostorih študijskega oddelka, ki jih popolnoma druga Mojca v skromnem prispevku o knjižnicah ni omenila.

Je Mojca izkrivila resnico?

S tisto drugo Mojco, ki trenutno igra vlogo prvoosebne pripovedovalke, se sicer prizadeti strinjajo glede čitalniških mest in dodajajo, da bo stiska in lakota željnih čitanja potešena z ureditvijo novih prostorov. Juvanovo pa že sedaj vabijo, da se oglasi v čitalniških kotičkih študijskega oddelka.

Bo po krivem obsojena Mojca Juvan (whoever she is) plačala za Mojčine grehe?

Ne prevzemam odgovornosti za obtoženo, če se je slučajno znašla na seznamu knjižničarskega interpola, se pa kopljem v peneči kopeli slave zaradi dejstva, da me nekdo izven informacijske avtoceste bere! :)

FWD-ji

Onega dne je kaplja zdrsnila čez rob, se raztreščila ob tla in povzročila potres. Kakšen metuljev efekt! Potres v mojem Outlooku kakopak - vsem preljubim v imeniku z elektronskimi naslovi sem namreč razposlala okrožnico o posredovanih elektronskih sporočilih.

Bilo je dovolj razvedrilnih vsebin, ki to le skušajo biti, jokavih sporočil o angelčkih, ki nas čuvajo, prijateljskih tednih, otrok in očetov, za katere nimam srca (še za druge ga nimam, kaj ga bom šparala za enga fotra v Mozambiku), peticij, labirintov ne s Parisom, pač pa s ciljem pri vreščeči grdavši, zvonečih telefonov (It really works!) in pošte z Zadevo: Fwd:Fwd:Fwd, pri katerem se prej prijetno podelaš na stranišču kot pa predrsiš skozi dolgometražne naslove in najdeš sporočilo.

Prijazno opozorilo, naj razposajenci svoje dobronamerne akcije forwardiranja namenijo v zato ustvarjen poštni nabiralnik in polnijo guglov vedno-raščoči prostor, se je sprevrglo v grozilno pismo.

Od takrat dalje je (namesto forwardov) smešno dejstvo, da mi skoraj nihče več ne upa poslati forwarda. Le redki najdrznejši s klikom Pošlji upajo, da imam dober dan in da se nemara ne bom znašla v njihovi sobi z motorko in majico NO FWD!

Sicer pa sta o tej tematiki nekoč, nekdaj pisarila že tale in tale pobč. :)

Novo leto #2

Na državnega praznika dan, osmega februarja, sem sedela v eni izmed neštetih obleganih kranjskih kafan in srkala belo vročo čokolado, ki ni bila vredna svojega denarja. Po dolgem času smo se namreč, začuda, na istem mestu našle skoraj vse osnovnošolske prijateljice in debata je vse od študija do belih pikastih gat nanesla tudi na novoletne žurke, ki naj bi bile oh in sploh žurke leta in najbolj načrtovani in pričakovani odklopi leta. Da se izognemo vsakdanjosti je v stanju omotičnosti od cigaretnega dima eni izmed udeleženk v glavi vzniknila ideja: "Hej, ta nou let je brezvezn. Nou let je tut loh 18. marca!" Blondne, svetlo-rjave, ki trdijo, da so temno-rjave, črne in rdeče glave so se spogledale in začele kimati, v roke so brž poprijele rokovnike in telefone ter začele črtati osemnajstmarčevske pedikerje, maserje, frizerje, stiliste in bleferje.

In bil je 18. marec.

V jebeš stanju sem predhodno objavila svojo odsotnost na vseh delovnih mestih, nekaterih celo večkrat, pustila poslovilno pismo in oporoko v predalu, spokala tadebele zokne, šal in kapo ter pičila: destinacija Krvavec. Jebeš. Z artikli glavnega pokrovitelja (Mercator Cola, Mercator Oranžada, Mercator čips, Mercator flips, Mercator vino, Mercator rum, Mercator pašteta, embalaža Mercator jajca, Mercator makaroni) v prtljažniku, štirimi osebami v avto-traktorski Ladi Nivi z odtrganim brisalcem in ženski voznici, ki tokrat zavoljo odgovornosti do ostalih osebkov nisem bila jaz, smo se po pol ure poplesavanja znašli na Jezercih. Ampak jezerc ni bilo. Bil je le sneg. Jebeš.

Otovorjene s kramo za 14 dni smo se odpravile naproti žareči zvezdi in že čez 5 min prispele v hlevček, ki se v naši zgodbi imenuje vikend. Po naporni in dolgi poti si je bilo najprej treba privoščiti oddih, to pa nadgraditi z akcijo na snegu, imenovano: šlaufanje. Postopek je sledeč: poiščeš primerno osebo, ki je pripravljena na šlaufanje, zlekneš se v ali na šlauf, se spustiš po hribu navzdol in upaš, da ne priletiš v: a) smreko b) drog c) človeka d) padeš s šlaufa dol. (Posebni spremljajoči efekt vseh opcij je kričanje.) Opcija d ima največ možnosti za uresničitev ob večjem številu ljudi (=4) na šlaufu, posledice ima lahko v smehu do solz in prividih smrti, ko Ana s popolnoma belim obrazom, ki ga je rešila iz objema snega, pravi: "Ej Mojca, mene so povozil!!!"

Take akcije potem navdušijo kakšne naključne fante, da nas z motornimi sanmi naključno kam zapeljejo in dvignejo adrenalin. (Tudi tu je spremljajoči efekt kričanje.)

Nato se začne upokojenski del: tapocen večerja, čvek in podmizno vino; predvsem slednje zna pri nekaterih osebkih povzročiti, da šest ur kvasijo ne flancate, pač pa neumnosti, in razglabljajo o vanilijevem sladoledu ter nevede zabavajo ostale. :) Opolnoči pa še zdravica! Z jabolčnim sokom - srečnga pa zdravga!

Nedelja pa nepopisno lepa. Sonce, sneg in ena stvar, ki je že dolgo nisem prakticirala: misliti na nič.

Fotk pa ni. Jebeš.

p.s. Stvar z Mercatorjem postaja resna.

Kako priti do Jagodovanja?

Za primeren razvoj in debelino svojega ega si vsakodnevno ogledujem 18-mestne številke, ki beležijo obisk bloga - ampak treba je priznati, da je včasih čudno, na kakšen način bodoči oboževalci prijezdijo na jagodičje ...

- zmago batina: nope, tukaj ga ni
- sara iz bara: lej lej to se pa rima!
- andrej iz bara: to se pa ne!
- grozno: marsikaj je grozno ja ... predvsem pa je grozno to, da si z besedo grozno priklikov na moj blog! naravnost grozno!
- viagra: klasika ... a viagra je sploh še kul ?
- glasujzame: *******mwaaa********luv ya********
- načrti za kvačkanje: so tajna skrivnost.
- divja vožnja: marsikdaj
- liži liži liži liži sladoled: najboljše besedilo ever!
- nude: kdo?
- atomik harmonik goli: kje?
- ljubim te: jest tut tebe
- brez glasu: u wish ... :)
- fetiš: ne en, več
- penis: razočarana ... še ena klasika
- morski ježki: pa tega je precej!
- nogavice s črto: to je trenerka, nogavice morjo bit bele!
- zavisi kopita what does it means: I have no idea.
- prodajanje ledvic: wtf?!
- v rit: kakor komu paše
- lasni vložek: poskusi donald trump.com
- schnappi akordi: v kompletu z vzorci za kvačkanje

Ne morm!

Kaj delam? Ravnokar sem prispela z nonmerkator šihta, vase navrgla kosilo (=Milka Strawberry Yoghurt) in zdej grem delat en prispevek. Ob osmih se grem (že dolgo obljubljeno) socializirat z eno evrobejbo, ko pridem domov, se bom najbrž po hitrem postopku zložila v nočni počivalnik, se ob sedmih pretepla, da se bom spravila iz postelje, šla pisat poročila za faks (aja, sej res - na faks tut hodm ...), pokosila (ne travo), šla na merkatoršiht, ob polnoči brez kakršne življenjske sle ponovila postopek prejšnje noči, po prikrajšani dozi spanja zombijevska odšla na merkatoršiht, ob treh prispela domov in šla pisat članke. Well, there goes my weekend.

"Zato, draga moja, ti pejt kr sama filat kao "samo eno polico", pa zatlač si nekam tabeu persil, k naj bi biu na zalogi, pa ga sploh ni, pa nehej izkoriščat, prepričvt pa pizdit folk ves cajt za brezveze sam zrd tega, ker nis srečna, če ne pizdiš. Ja u končnici je lukna, pa kaj pol? A nej mam detektorje, da ko bo nekdo eno stvar uzel, nej hitro tečem po novo? Cifa ni. Ne, nikjer ga ni. Vse škatle sem preložila, cifa ni! Ne, ne morm se učit nasledn tedn, zato ker mora biti to narejeno DO naslednjega tedna. Pa nehej klicat na dve minuti ko zmešana! Ne bo me!!!! Sicer me pa loh odpustiš, ampak, itak že odpovedujem!!"*

Ja, to bi morala reči merkatoršefici, ko me je klicala, če lahko spet vpadem. Jaz pa: "Se opravičujem, ampak enostavno ne gre ... Ne, ne gre ... Res ne gre ... Nimam časa ... Res ne morem. Vem, ja. Ne morem, res ... Ne, res ne morem. Se res opravičujem, ampak ne bo šlo. Ne, ne ne ... Joj, mi je res žal, ampak tako je. Ja, ja ... Ne, res me ne bo. Kaj? Ne, RES ne morem."


Bah!

p.s.* Ni ga človeka, ki bi jo maral.

Mobiteli

Pravzaprav je bilo pričakovati, da bom prej ali slej udarila s tem. Mračno ozračje, koža se naježi, hladen veter, sivina. Grrr ... mobiteli! V svojem kratkem, pa zato seveda nič manj pestrem, življenju sem zamenjala dva mobilnika. Telefonske številke nikoli, pa če še enkrat pomislim - morda bi jo morala. Še zahtevna uporabnica nisem - od še enega čuda sodobne tehnologije pravzaprav pričakujem le štiri stvari:

• da z njim lahko koga pokličem in tako pametujem, bluzim, kvasim neumnosti ali še bolj običajno - izgubljena iščem navigacijske nasvete
• da z njim lahko v sili razmer, ob dnevu žena, valentinovem in mednarodnem dnevu prijateljev (wtf??) lahko pošiljam debilna verižna sporočila SMS ali še bolje - da jih prejemam
• da ima baterijo, ki je sposobna prenesti vseh 24 roditeljičinih klicev v dveh urah in še tri esemese zapovrh
• in da je dimenzionalno tako prilagojen, da paše v culo, malho in roko
  

Kar potrebujem, je torej vizualno podobno temu, ima funkcije prastare mobireglje in zmogljivo baterijo. Če ima kdo preveč tolarjev ali evrov (sedaj smo dvojni pa bi bilo skrajno neodgovorno od mene izpustiti slednjo valuto) se priporočam za nakup kar vizualno ustrezajočega - obljubim, da bom odmislila barvni zaslon s 65.536 barvami, radio, zvočna sporočila in ostale dobrote. Moj je namreč v izdihljajih ...

Boring!

Nekje vmes, ko sem v času trgovinske tlake med vrečkami za smeti (ne pa v njih) našla žemljo in ko je neka kupka zahtevala hrano za pernato žival, da bo imela lepši glas (žival, ne ona), sem postala na smrt dolgočasna. Ne vem sicer, če je to bilo na kakršen koli način povezano s tisto žemljo, še manj s tistim čudnim lepotilom za papagaja, je bila pa to bržkone posledica moje naveličanosti. Česa? Kao-junaškega tmauga s hrabrimi akcijami, ki namerava ob sodnem dnevu v naše kraje priti brez primerne obutve za štirikolesnika, pa v resnici še z njo nikamor ne gre, nesramnih ljudi, ki se kot hudič križa (ha!) bojijo mikrofona, žlobudranja tjavendan, jalovih poizkusov urjenja v novih izzivih in navsezadnje (če ne pravzaprav najprvo) prelaganja zelenega mercator praška, ki skozi majhno luknjico pušča vse tiste zelenogorskosveže sestavine, se zažira pod noht v majhno rano in tako hudičevo skeli. Pa še sneži, jebemti. In sedaj čisto počasi, po korakih, se bom poskušala prekopat skozi dno osebnega dreka in priplavat na gladino. In postat ne-tako-dolgočasna, seveda.

Elda Viler & Ana Dežman

Z občudovanja vredno pomočjo in kooperativnostjo notranjih delavcev ter uspelo pretihotapitvijo svojega telesa (Pina, hvala za karte ;)) v dvorano kranjskega največjega in tudi edinega, še delujočega, kina sem petkov večer namenila zvočni masaži in ga preživela v zimzelenih melodijah Elde Viler in njene rojenke, Ane Dežman.

Vsidrana med dve babici sem bila sprva priča negodovanju v vrsti pred mano glede sedežnega reda, omenjena začetna nejevolja pa se je ob ustrezni in zadovoljivi poseditvi bržkone razblinila ob prvih tonih Eldinega glasu. Nekaj duetov, spremljava Blaža Jurjevčiča na klavirju, ena Nora misel in poletela je Lastovka. Vznemirjenje ob nostalgiji je vsekakor vrhunec doživelo ob skupnem nastopu zvezd večera in Akademskega pevskega zbora France Prešeren ter izpovedi Ti si moja ljubezen ...

Iz prvotne naloge avtorice: zniževati povprečno starost v dvorani se je to mukotrpno početje prelevilo v občudovanje Eldinih in Aninih glasovnih sposobnostih.

Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla, čisto noter vate jokat lastovka.

Napačen avto

Nekega dne si možak srednjih let za udoben premik zadnje plati na delovno mesto izprosi hčerkin avto. Ko konča z delom, se sprehodi do parkirišča in najde avto, vendar zaman išče ključe. Po jalovem poizkusu iskanja ključev se odloči poklicat hčerko in zastavi zelo zanimivo vprašanje: ali mu je hčerka zjutraj sploh izročila ključe? Očitno edina, ki je trenutno sposobna zdravorazumskega mišljenja, je torej hčerka, ki mu na to zelo zanimivo vprašanje odgovori z drugim, ne tako zelo zanimivim, vprašanjem: kako se je namreč pripeljal v službo? Možaku v glavo šine, da je ključe morda zaklenil v avto, zato s pomočjo sodelavcev vlomi v avtomobil in ko se usede, v žepu čudežno najde ključe! Ampak ključ nikakor ne paše ... in avta nikakor ne more aktivirati. Najbrž zato, ker šele takrat spozna, da to sploh ni hčerkin avto. Ta namreč stoji na drugem koncu parkirišča.

Fotrov sodelovc je kreten.

Včeraj ...

bi skoraj postala nosilka prestižnega naziva delavka meseca ... če bi obstajal. Namreč, poleg, že omenjenega, fitnesiranja s praški, power geli, mehčalci in destiliranimi vodami obvladam še vso sekcijo dvo- in troslojnega, odišavljenega ali ne, toaletnega papirja, oprezam za šestimi končnicami, zalagam pet promotork, nudim strokovno vodenje (to pa, ja!) in nasploh z vsem švic izgledom delujem, kot da bi sodelovala kakšnem maratonu.

Včeraj bi tudi skoraj postala del zgodovine, ko me je pri hitrosti 100 kilometrov na uro na spolzkem vozišču izsilil golf, prihajajoč s stranske ceste; tri sekunde, ko sem bila dejansko prilepljena na njegov zadek in že v pripravljenosti, da z vso silo treščim vanj, ker se mrcina enostavno ni zaustavila, so trajale celo večnost. Cela večnost, ki bi skoraj vodila v drugo večnost, je polzela skozi moje telo in se stekala v slapove številnih begajočih misli. Kljub temu, da se je on pospešeno vedno bolj odmikal, sem še vedno ostajala le mišjo ped za njim. V glavi je že odzvanjalo buuuuum in telo je že čutilo buuuum in torba, ki bi s sedeža zletela naprej in pristala na predpražniku na tleh, je bila pripravljena na buuuuum in nazadnje bi ta buuuum izpod pritiska odrešil desno nogo, ki se je upirala v zavoro. Naposled se avtomobil zaustavi in prestavi na nasprotnikov pas. Vendar še ustrezno daleč, da tista desna noga še lahko pritisne na plin in spelje. Nato je prišlo vse ostalo. Telo se je dejansko zvijalo v neusahljivih krčih ihtenja. Ja, navkljub vsem kaskaderskim izkušnjam doslej, mislim, da še nisem doživela takega šoka kot včeraj.

Bloke

Najprej nam v nič-hudega-sluteči ljubljanski stanovanjski ulici s tam-pretežno-živečimi upokojenci dokažejo, da nikjer nismo varni in nam iz avtomobila stegnejo prenosni računalnik. Potem pride prvi osumljenec, z nasmehom na obrazu, star okrog 70 let, ki brez uspeha več kot 10 minut hodi okrog hiše, išče in kliče Franceljna, ki se mu je očitno skril ali pa ga res ni bilo doma. Potem pride 69-letna (morda tudi 70-letna) babica, ki sedemnajstkrat vpraša, kaj se je zgodilo, in ko končno ujame pravo frekvenco zvočnega valovanja ter doume, da gre za tatvino, pet metrov naprej našo nesrečo obelodani 72-letnemu (dejstvo je, da so vsi zgledal stari cca. 70 let) fotru, ki se mu zdi, da je pravi čas za njegovo herojsko zgodbo, kako so mu pred devetimi leti držali pištolo na sence (nakaže s prsti). Scena za v Đurov film, res. Za dol past smešn. Potem zamenjamo avto z razbito šipo s tistim, ki ima nerazbito (kakšno naključje, ha), in se odpeljemo proti zadanemu cilju. Potem na tričetrt poti gostitelj ugotovi, da je ključe pozabil doma, zato se odpravi nazaj ponje. Mi pa odkrivat pešpoti, ki so seveda pešpoti in ne vozpoti. Potem nasedemo z avtom. Potem se borimo s fizikalnimi zakoni in avto nekako spravimo iz snega in dobimo ključe.

In šele potem prispemo v vikend na Bloke.

Poizpitno obdobje

Novo rojstvo. Katarza. Prebujenje. Nov začetek. Konec izpitov.

6 (5? 6!) down and 6 (7? 6!) more to go.

Na nove zmage!

Delam kt zamorc

Mojca = fizički radnik

Ker mi še (vedno) ni uspelo izpolniti mojega življenjskega cilja - najti gmotno preskrbljenega pobalina, ki bi želel finančno podpirati realizacije mojih idej, sem se tokrat, poleg tistih nekaj fičnikov za moje pisarije, odločila, da bom vajeti prevzela v svoje roke in se finančno podprla kar sama.

Tako se je rednostrankarstvo pri najboljšem sosedu sprevrglo v prizorišče iskanja mojega kruha, ki ga iščem s trebuhom. Vsekakor je pri tem treba omeniti moj prvi dan, ki je bil nadvse uspešen - dobila sem polnenje polic s čistili, ki velja za eno najboljdabestnih ulic, posledično tudi mentorico, ki verjame v telepatijo in jo je ves čas neuspešno preizkušala na meni, ter tri vrste uteži:

- 18-kilogramski praški (3x 6-kilogramski)
- 20-kilogramski praški (2x 10-kilogramski)
- 25-kilogramski praški (5x 5-kilogramski)

Poleg mišic izpopolnjujem tudi žargonski zaklad: Ej stari, a greva nrdit dve regalni? - Ne, js jih grem naprej vlečt.

Če vas tare torej kak problem glede čiščenja, zamašenih cevi, najbolj učinkovitih detergentov, praškov s sodo, najboljših mehčalcev, ne hodite spraševat mene. Ker pojma nimam. Najbrž vas bom vse napotila k Mr. Muscolu. Ali pa pridite nazaj čez kak mesec, ko bom že vedela, kje je kaj ... :)