Recept za uspešno blogarjenje

Priznam, vmes me je minilo. Vkalupljena v standardizirane brezdušne oblike kvazi novinarstva v stilu "katero je ostro oko paparaca po mastno plačanem dogovoru ujelo zgoraj brez in katera ni čistokrvni izdelek matere narave" sem izgubila stik s kakršnokoli ustvarjalnostjo in, bohnedej, malce zahtevnejšo možgansko dejavnostjo.

Nemara je vse religiozne predpostavke v kali zatrl moj osebni Veliki pok, da moram pri svojih častitljivih dvajsetih letih zlatorumene holivudske trače z $ ketno okrog vratu, ki dela bling bling, zamenjat s "tapravim" novinarstvom, denimo, kako je Drnovšek pogonil ves keš (kadar majo otroci dnar, majo kramarji sejem, ne?) in kako mu ga zlobni očim, tudi Janez imenovan, noče več dat. Holivud je tut v politiki, jep.

Ostali so osnutki začetih vrstic brez ustreznega repa.

Zlato pravilo: treba je pisat iz sebe.

Ko te preplavi morje razburkanih čustev, ko se znajdeš v požrešnem vrtincu neustavljive jeze, ko udi neustavljivo drgetajo zaradi primanjkljaja čokolade (še vedno na čokoladni abstinenci z izjemo kandirane marelice v beli čokoladi pretekli petek, I'm almost strong!), ko ti ne uspe priti na prvo mesto pri igrici za petletne mulce (jebemo mast pa še margarina zraven!), ko se ti zažge palačinka ali ko ne moreš psa rešit iz ne ravno prijateljskega objema sosedovega psa.

Srebrno pravilo: treba je pisat takoj!

Ne čez deset ur, ne čez dva dni in ne čez pol leta. Sicer ostanejo le še blede sence občutkov in v prah zmlete misli, povožene z bagerjem, s katerim nam je Brane pred mesecem razmrcvaril edino pot do ljubega doma in matiterezovsko obljubil nov asfalt, ki ga še vedno tako upajoče sanjamo. Žoftless in Žmohtless.

Bronasto pravilo: preden zmagoslavno stisneš publish, ne pozabi na dodatno kopijo, ker ti ata blogger zna čisto slučajno vse skupaj poslat v tri malore.

Dodatno pojasnilo ni potrebno.

Priznam, vmes me je minilo. Pisat. Ne pa dihat z blogerji.

Navdih

Moj blog je mrtev. Jaz malo manj.

Kadar ure in ure ne strmim v snežno bel razdelek bloggerjevega prostora, namenjenega postanju, brez navdiha, potem ...

a.) se pretvarjam, da se učim
b.) dan naskrivaj podaljšujem za tri ure (bolje rečeno: spim 5 ur na noč)
c.) se tresem, ker že pet dni nisem dobila kakršne koli doze milke z lešnikovo kremo, gorenjke s celimi lešniki, čokoko-tiramisu sladoleda, čokoladnih napolitank, piškotov s koščki čokolade, snickersa, kinder maxi kinga oziroma česarkoli z višjo stopnjo sladkorja v sebi, kar bi na meni delovalo kot pomirjevalo
č.) v temi razbijam likalnike
d.) že tri dni zamujam deadline!


... izdih.

Motivacija ...

je nična.

Levo od mene: kava in dva kapučina, desno od mene: tekila, pred mano: zajeten kos literature in premalo časa.

Cilj: ugotoviti, ali je Gramsci s pojmom pasivna revolucija res označeval vlogo zmernih v risorgimentu


Dosedanje ugotovitve: nekaj je narobe s sladko smetano

A hell of a week

Iz filozofskih tolmačenj sem se zvlekla k stvarnosti.

[opozorilo: sledijo dolgočasni opisi iz povprečnega življenja malih ljudi]

V torek sem dentalni medicinki dovolila, da mi v ustni votlini (ob uporabi lokalne anestezije, seveda) naredi masaker in izpuli sedmico. Z neznansko praznino v srcu (in predvsem v ustih) ter v pričakovanju darila od zobne miške sem baba škrbasta v sredo po šestmesečnem dollypartonskem 9-to-5 šihtu ustavila svoje zažiranje dela brezposelnim diplomirancem in dala (nepričakovano?) odpoved, v četrtek (petek, soboto in bržkone tudi danes?) sem naletela na kup vprašajev in klicajev, povezanih s sredo, v petek naj bi se pričela moja ponovna agonija z učenjem (raba pogojnika je popolnoma ustrezna), v soboto pa sem za seboj pustila svoj zadnji najstniški dan.

Yeah, I'm 20.

Dopustna

Preden z novo turbo 16V močjo v krilih krenem na stara delovna pota, še nekaj nostalgičnih spominov na prejšnjetedensko dopustovanje ...

"Mojca, a me lahko nehaš zbujat s svojim govorjenjem"
ali
brezdiapozitivni potopis o neumnostih

Zasedba je bila seveda žensko popolna (se že vnaprej opravičujem zaradi vulgarnosti izrazov, ki so v resnici ljubkovalni nadimki): ena kurba, ena, ki vedno spizdi, ena jokava privrženka ema, ki v okvirih svojih prostočasnih dejavnosti fura safr, ena s čebulnimi joški in še ena, ki je ne smemo žalit, ker je njen vikend.

Popolna zasedba pomeni tudi popolno zabavo; "ilegalno" prevažanje velikih količin vode čez mejo je nasmejalo carinika, gojenje paradižnikov na sončne celice je svoje sadove obrodilo v kosilih ob devetih zvečer, vsakodnevno jutranje ocenjevanje čistoče in higiene omaric, postelj, rjuh in tal smo na žalost letos opustile zaradi prevelike dileme, katera ima bolj dezinficirano čisto, pomivanje posode in z njim povezanega tekmovanja Koliko posode lahko umažemo v enem dnevu pa vsako leto dobiva nove razsežnosti (navsezadnje, zakaj ne bi uporabili pribora za sedem ljudi, če nas je pa samo pet?). In, ali ste vedeli koliko večernih toalet lahko napravite iz samo enega samcatega kosa šala? Ne, odgovor ni 86, pač pa TRI.

Poliglotske sposobnosti smo ovekovečile pri Švicarjih, ki posedujejo "Uhr Pharme" ali vsaj "Schokolade Pharme", Magnusu (Šved? Morda se motim?) smo za prevoz, ki ga je skušal izbarantati od nas, skušale predlagati drugačen posel s Calvin Klein wannabe spodnjicami, ugrabile smo enega hudo simpatičnega Mariborčana z jamicami v ličkih, lepotni spanec sobne sotrpinke pa je v jutranjih urah ob dveh popoldne neštetokrat zmotila moja neusahljiva želja po monologiziranju. In spet, zakaj je ženska multioperativno bitje? Ker lahko pije pivo, bere knjigo in se pusti manikirati obenem!

Lahko bi napisala še kaj o bananinih šejkih, vsakodnevnem uglaševanju grl z "mi mi mi", pa naj to ostane skrivnost.

Do naslednjič. ;)

Jasnina

Včasih pride kak dan, ko se visoki nebotičniki, ki rastejo iz zemlje želja, pričakovanj, idej in domislic, prepletenih z venčnimi listi pomladanskega cvetja, vetrom morske soli in vonjem pečenega kostanja, enostavno porušijo. Vsa gmota nekoč idealizirane zibeli življenja zgrmi na tla, popolnoma zapraši podstrešje in vse, kar nastane, je NIČ. Popoln NIČ je in vse je JASNO.


Ne prvič, ampak znova.


Pa še večkrat bo tako.

Robbie Williams

Tožila bom izdelovalce avtobusov, ker so diskriminatorni do ljudi, ki so višji od 180 centimetrov (ali se vsaj tej številki močno približajo).

Kako spat, če se tvoje koleno sumljivo preveč brati (ali sestri) s sedežem pred teboj in te preveva čuden občutek, da boš vsak čas staknil klavstrofobijo? TEŽKO.

..::Naslednje tegobe doživljaš, če te skrajno tišči spat in si desni sedež na levi strani oz. levi sedež desne vrste sedišč priložnostnega vozečega prebivališča::..

Po začetni akomodaciji ob treh zjutraj, ko sem še nadejala lepotnega spanca, sem ugotovila, da bo udobne koordinate za vse odvečne ude bržkone hudičevo težko najti. Če noge pod kotom nasloniš vstran, si pravkar začel vdirat v zasebni apartma soseda, če pa isto akcijo ponoviš v drugo smer, jih moraš tako ali tako vsakih 2,3 minuti umikat, ker je prehod očitno železniška postaja za vse tiste, ki jim cisterna ne zdrži urinalnega pritiska več kot dve uri.

Še preden si polomim tretjino kosti in si noge končno gimnastičarsko zatlačim za vrat, me ob teli prekrasni harmoniji zvokov razdrami izjemen barven mozaik prebujanja sonca. Jutranji hlad se je zarezal v robove drevesnih krošenj, slikarju je iz rok paleta zdrsnila na tla. Svetlordeča se je prelila v rumeno, bleščeče sinje modro kliče ptice. Neverjetno lep trenutek!

Čustveno dotaknjena drsim v sladkorni omot lahnega spanca, pred bodočimi vbodi inzulina pa me neusmiljeno reši vodičkin glas: "Postanek."

Zašklepetam z zobmi in popolnoma nič več romantično nemarno zakolnem. "Pa pejmo vn ..."


p. s. Budimpešta je navdušila, prav tako Robbie. Malo manj Collegium.

Kršilka

Danes sem popolnoma nezavedno vsa križišča prečkala skozi rumeno luč. Še malo pa bom začela plonkati na faksu.

Če te močno prime ...

... in enostavno ne moreš več kljubovat zakonom narave, se odzovi klicu. Kolona na avtocesti, med Ljubljano in Brezovico, v soboto popoldne:

1. rojstni dan

Jap, šele v zadnjih izdihljajih rojstnega dneva pišem to voščilo malčku. Leto dni žlobudranja, jokanja, nerganja, začudenja, hrepenenja, ogorčenja, borbe za svoj prav (in narobe) ter nekaj misli kar tako ...

Vse najboljše Jagodovanje in jagodičenje ...

Strašiiiiii

Kdo? Kje? Kdaj? Je treba bežat? A si okej?

Vse to in še več ... že 7. julija na Mojčinem blogu.


Nekdaj neustrašno dekletce, ki se je s powerrangersko močjo bojevalo proti namišljenim sovražnikom v leskovju, je zraslo v bojazljiv šolski primerek Bandurinega modelnega učenja (nekaj v smislu Ju skrim, Aj skrim).

Mene je namreč strah vsega. Pretiravam. Strah me je teme, čiste teme. Strah me je premikajočih se stvari v temi. Čudnih oblik. Pod vplivom filmske fikcije se namreč normalne oblike v mojih iluzornih predstavah oblikujejo v čudne. V duhove, morilce, prikazni. V stvari, ki jih ni.

Akulofobijo premagujem, dejansko pa nadgrajujem, z grozljivkami; izključno na dva načina: v družbi (najbrž gre za utrjeno podzavestno željo vsake dekline, da bi se nemočna stiskala v objemu kakega prijetnega pogumneža) ali sama, sredi belega dne z odprtim oknom.

Domača naloga: primer iz vsakdanjega življenja.

V družbi štirih rožnatih bijačes med iniciacijskimi obredi na Šmarjetni sem včeraj v levem vzvratnem ogledalu živalske silhuete zamenjala za podivjanega gozdnega čuvaja, v desnem pa za serijskega morilca s srpom, ki je z glasnim "tresk" obelodanil svoj prihod. V eksploziji adrenalina so se obredi predčasno končali, voznica rdeče Faradayeve kletke je zaključila z: "Dost je." In pritisnila na gas do doline.


Ampak strah je votel, okrog ga pa nič ni.

Še ena pridobitev ...

Podobno kot je pred kratkim v ljubljanski živalski vrt prirjovel nov morski lev, je tudi naš zverinjak (ponovno) postal bogatejši za mijavkajočega člana.

Ime: še neznano (spet)
Akomodacija: 50-odstotno uspešna; luškano bitje je še vedno malce sovražno nastrojenu proti 30-kilski čivavi, ki naj bi bila labradorec in mačjemu lepotcu Casanovi.

In naj bralcu ne uide še moj fotografski talent ... (model je tudi bivši akrobat, pred fotosešnam pa je nerodno padel v mlečno tekočino in malce umazal svoje pražnje oblačilo)

Poletje?

Te dni se zombijevsko prekladam izpred modernega abakusa na kavč, s kavča na posteljo, s postelje na kavč in spet nazaj pred računalo: kroženje po elipsi, ki se dogaja v moji sobi, namreč določajo prefotokopirani zapiski, delo iz domače pisarne in smiljenje sami sebi.

Po kisloglistasto ugotavljam, da je pet res magična številka za jutranjo budnico, zvečer (zjutraj, opoldne in popoldne) ugotavljam, da nič ne znam, ponoči, ko se premetavam na postelji in zjutraj, ko se zbujam v mlakuži lastnega znoja ugotavljam, kako soparno je, čez cel dan pa me preganja misel na vse deadline, ki me lovijo za pete.

Pa baje, da je poletje ... ampak razen vročine in komarjev, ki kujejo romanco z mojim monitorjem, nimam trdnejših dokazov.

Včasih sem punca

Me je imelo, da bi počakala 14 dni in nato eksistencialistično problematiko razrešila z: "Jaz sem", pa so me prej zasrbeli prsti ... in me nima več.

Svetovno nogometno prvenstvo. Depeche Mode. Ločevalne diete.

In kaj delam jaz? Nič od naštetega seveda. Kujem namreč blazne načrte o tem, kako bi zavzela svet (to že odkar pomnim), si s črnilom belim možganski kontejner, zakaj kost iz modrcev vedno razpara blago in izvaja atentat na mojo prsnico ter čakam, da se odpre nebo in da se vame v velikem slapu zlije vse znanje, ki ga potrebujem za jutrišnji izpit ...

...
...
...
...
...
...

Še vedno nič.

...
...
...
...
...
...
Kost sem potegnila ven.

Mene ni.

Sajber komunikejšn

V času mojega fijakanja po IRC kanalih, kar danes nadgrajujem s podobnimi chat komponentami, sem posebno vzljubila izrodke iz plemena izpraševalcev.

To so tisti brezmožganski osebki, ki te po uvodnem nagovoru z živjo vljudnostno povprašajo po počutju s kako si (kar neznansko sovražim, ker moram dejansko vedno analizirati svoje počutje in traja vsaj pet minut, da približno opišem svoje stanje - če me v svoje kremplje grabi dolgočasje in lenoba se zadovoljim z enobesednim prislovom dobro ali slabo) in nato brez posebnega ozira na prejšnje vprašanje (npr. zakaj slabo?) nadaljujejo z vprašanji o:

a) starosti
b) kraju prebivališča
c) okupaciji
č) če so malce nekonvencionalni, se obregnejo še ob hobije
e) vrhunec zelo zanimivega pogovora je seveda SLIKA!!!! (ali povezava na ustrezno spletišče)
f) in v primeru ustreznih karakteristik jasen zaključek mukotrpnega petminutnega govoričenja: telefonska številka. (Alert! Potencialni partner na vidiku!)


V tem vrstnem redu. Če so malce neučakani, točka e zamenja točko a.

Dialog je zreduciran na našteta vprašanja in v primeru takisto dolgočasnega osebka na drugi strani z odgovori in pobudo Ti?

Po tem, ko imajo v bazi dovolj podatkov o konfekcijskih številkah, fobijah iz otroštva in številu trepalnic na levi veki, se lahko prične še bolj zanimiva (ampak saj skoraj ne more biti bolj zanimiva od prejšnje, kajne?) komunikacija. O vremenu, o novih vrstah fuksij, tigrastih tangicah in podobno ...

Pliz, đst šut mi.

Dopuščam možnost, da gre vse skupaj za morda kakšno posebno specialno enoto pod krinko, ki naše skrivne podatke posreduje višji vesoljski sili; vsi mali nedrogirani vesoljčki pa vsak petek v stilu Big Brotherja namesto Pri Jožovcu z Natalijo spremljajo naša bedna življenja in se od smeha valjajo po mikrokozmosu.

Pred 14 dnevi ...

sem pričela svojo agonijo z učenjem.

Danes sem na strani 12, predgovor h knjigi pa se konča na 10. strani.

Lenoba.

Jutranje sirene

Ne ne in še enkrat ne - nisem spet svoje pločevine tiščala v bližnje drevo ali jo celo skušala zbližati z mimovozečo kišto, tokrat sem vlogo protagonistov prepustila drugim ...

Pomladna jutra brstijo v žvrgolenju vrabcev, dehtijo v jutranji svežini in se kopajo v pomarančno rdeči zarji. Naše pomladno jutro je sicer dehtelo in se kopalo v prijetnem vonju izpušnih plinov, ki smo jih ob rani uri (3.30) lovile na enem izmed kranjskih pločnikov, ampak še vseeno je bilo lepo jutro.


Garda treh deklet (četrta se je skrivnostno odplazila neznano kam) je tako v petkovem jutru z bingljajočimi nogami (sedele smo namreč na pločniku) lovila zadnje trenutke četrtkovega ponočevanja in nabirala moči za kilometrsko dolgo kalvarijo dvestotih metrov, ki nas je vodila v hostel.

Fantom se v jutranjih urah očitno dvigne stopnja poguma, na plano pa prikuka tudi njihov prevozniški talent - v tistem jutru nam je prevoz ponudilo vsaj osem mimovozečih avtomobilistov; pa na željo, ki so jo nam želeli uresničiti, niti nismo opozarjale z dvignjenim palcem.

Ko smo ravno zapadle v zen budizem, nas zmoti dvojec moških teles s spuščeno šipo in vzpodbudnim vprašanjem: "Punce, vas kam zapeljeva?" Čeprav smo si želele iti v Žiri, smo njuno prijazno povabilo težkih src zavrnile - fanta pa sta še z vedno upajočim pogledom zrla v nas in stopila po plinu. Medtem se je po glavni cesti premikal drug avto, v katerem je sedel drug fant, ki nas je ogovarjal malce pred omenjenima korenjakoma. Ta je namreč opazil, da še vedno grejemo svoj teritorij in da bi nam lahko tudi on ponudil prevoz ... Hitrih misli je dal v vzvratno in se premikal proti nam. V istem trenutku sta se proti njemu premikala bodoča taksista.

Potem je naredilo bum, krh, joooj in skviiiiik. Pravzaprav je naredilo le skviiiiik in potem piiiiiiiip!

Bela limuzina z glavne ceste se premakne nazaj, črna lepotca speljeta, tisti fant pa čez bejbo: "Ej, punce, a vas kam peljem?" Valjajoč se v smehu tudi to povabilo odklonimo, on pa zaključi: "Skoraj bi imel prometno nesrečo zaradi vas!"


Pomladna jutra so lepa. Čarobna in zabavna. Sveža in taka, da ostanejo v spominu.

Kdo je kriv?

Hja, naj presenetim vse tiste, ki ste doslej mislili, da je bitje, čigar zapise berete, po vseh okoliščinah in pisarijah sodeč edinka. Oče in mati sta za vsak slučaj (da bi vsaj en od nas nadaljeval znameniti rod jagodičja) napravila kar tri ponaredke svojega dednega zapisa in v svet spustila tri pamže - enega bolj pametnega od drugega.

Moja sestra dvojčica, ki se je rodila slabo desetletje pred mano in mi ni čisto nič podobna, občasno vdira v mojo intimno zvezo z računalom in si z njim nasilno vzame nekaj zasebnih trenutkov. Naiven poligamist, kakršen je moj ljubi, se ne upira, zato mora največkrat v neljubi akt poseči moja roka.

Včeraj je mogoče kaplja res spolzela čez rob. Nerazsodnost in trenutna neprištevnost, na kateri se bom sklicevala tudi na sodišču, zaradi abstinenčne krize (moj moj moj računalnik) sta me pripravili, da sem se nadnjo spravila z motorko in kuhalnico. Prestrašena je stekla iz sobe, se zavlekla v kot okrogle sobe in v živčnosti začela svaljkati, zavijati in fenčljati svoje temne zravnane kodre. Pramen las je spremenila v neprepoznaven skupek štren, ki se ni dal več razrešiti, zato je bila primorana opraviti seciranje. V hlipajočem joku je vzela škarje in si odrezala šop las, ga prinesla v mojo sobo in togotno dejala: "Vidiš, kaj si naredila. Vsega si kriva ti!"

Ampak kdo je zares kriv?

Moja napol plešasta sestra ali Mojca?

p. s. Namig: pravilen odgovor je seveda sestra!

Prepih

Če se na ljubem koščku sveta, ki ga tlačim s svojimi umazanimi podplati, ker sem si spet pozabila obuti copate, lahko zgodi nekaj, kar se odklanja od normalnega - potem se bo to, oh kako nepredvidljivi bosta naslednji dve besedi, zgodilo meni.

Glede na to, da zaradi odročnosti mojega prebivališča do urbanih središč, ki me vabijo v svoja nedrja, 1/12 življenja preživim v samodrču, bi bilo skoraj neverjetno, da se naslednje vrstice ne bi SPET vezale nanj.

Se opravičujem Karmen Stavec za kršenje avtorskih pravic in krajo enega izmed lepših stihov, ki jih je sproducirala slovenska pop glasba ter se z njim celo bahala na evroviziji, ampak zares: bil je lep skoraj poletni dan. Skoraj zato, ker je bil v resnici pomladni.

Sijalo je sončece, oj sonce rumeno (danes sem resnično preveč ljudsko razpoložena), sladoled je kapljal na tla, če ga nisi dovolj hitro lizal, in nikomur se ni dalo delati - čeprav to pravzaprav ni odvisno samo od rumenega objekta na nebu. Po osemurnem zrenju v monitor, ki sem ga opravljala jaz in osemurnem razdajanju soncu, ki ga je prakticirala moja kišta, sem predrzno prekinila najin monotoni delavnik in se usedla v žgočo mrcino.

"Šipo dol, pa pejmo dam!"

Nekje na avtocesti, ko mi je bilo dovolj frajerskega postopanja z vetrom v laseh, sem svojo naravno klimo želela ugasniti. Pritisnem gumb, da bi zaprla dotok svežih avtomobilskih izpušnih plinov v svoj mobilni biotop, pa vetrni jez ne gre gor.

Če ne gre gor, pa poskusimo še malce dol. Malce dol in spet gor. Ampak gor NE GRE. Babja pamet vnovično pritisne na gumbek za dol - do konca dol. Ampak gor NE GRE več.

Uweeee, kaj pa zdaj?!

Kot čistokrvna 19-letna fotrova maza sem seveda oblekla bundo, povozila skoraj dva kolesarja in klicala dobrega duha iz steklenice v obliki mojega roditelja, ki se ne kvalificira v prejšnji sestavek o moški pomoči, naj mi pomaga rešiti situacijo.

Očitno se je nekaj, kar ne vem, kako se imenuje, v mehanizmu, ki mojo šipo elektronsko spodbuja gor in dol, odločilo napraviti samomor.

Oče je popravil/zamenjal tisto, kar ne vem, kako se imenuje. Hvala, fotr. :)

Ampak šipo dol samo še ob nujnih situacijah!

Moška opravila

Te dni se očitno navdušujem nad značilnostmi obeh spolov ter njihovimi posebnostmi, obenem pa se skušati izogniti življenju nekje vmes in se po povelju zakona narave pridružiti samo eni skupini pripadnikov XX ali XY kromosoma.

V preteklem času sem se dvakrat znašla v stereotipni situaciji, ko so se nemočne pripadnice nežnejšega spola s tehničnimi problemi (ne, ni bilo privijanje žarnice) obrnile na možate pripadnike iksipsilon populacije. Ti so s pravkar za 300 točk višjim egom (pa samo do 100 štejemo) sprejeli podano žogo, se previdno približali problemu, se z roko uprli ob ličnico in malce pohmkali.

"Vidiš kje kako luknjo?" so nato s previdnostne razdalje preudarno vprašali še vedno nad problemom sloneče akterke, ki so mislile, da so že skoraj rešene zagate.

"Ne?" so se s še vedno prosečim pogledom zrle v njihov hladni obraz.

"Hm ... pa bi morala biti."

[v mislih]"Nas srčno veseli, da obvladate vso teorijo, ampak če veste samo, kako je stvar treba narediti, pa tega ne znate narediti, v resnici ničesar ne veste."[/v mislih]

Po nekaj propadlih poskusih je nato ena izmed protagonistk uspela iz ključnih namigov (kot iz limone) iztisniti rešitev. Ampak lovorov venec je še vedno pripadel moškim.

In sedaj nagradno vprašanje: so moški tako dobri pedagogi, da vrline, ki jih obvladajo sami, skušajo prenesti še na ženske ali je imela Helena Blagne s stihi "Moški ah larifari" ene izmed svojih največjih uspešnic resnično prav?

Nikoli ne bom razumela ...

zakaj ženska ne more/ne sme kupiti torbice, jakne ali česa drugega, kar ji je všeč in lahko navleče nase, ker ima popolnoma enako stvar že prijateljica.

FHM

FHM: Ful hudo, mater! Not!

FHM - For Him magazine, svetovna revija za moške.

Zabaven, seksi, uporaben.

Zabaven? Ja, zabavale so me slovnične, tiskarske in vsebinske napake.
Seksi? Če se vam zdijo amaterske fotografije študentk, ki se borijo za polmilijonsko nagrado, seksi, potem ja.
Uporaben? Za toaletni papir morda. Pa še to je preveč gladek. Ni uporaben, torej.

Priložnost je nanesla, da sem pod drobnogled vzela nekaj številk dotičnega "čtiva" in že ob naslovnici onemela. Ne, ne zaradi veličastne podobe dekleta, ki je umetniške fotografije golega telesa, kakršna seveda ta ni, nikoli niso motile, ampak zaradi ... slovničnih napak. In naslovnica je šele uvod ... dobro, napaka sem in tja še ne rečem, ampak FHM je poln napak. Očitnih napak. Tudi tiskarskih napak. Čeprav v kolofonu zatrjujejo, da imajo lektorico, me skrbi da gre za osebo, ki živi le na papirju. Z svojim? Resno? S svojim, jasno! Življenski? Življenjski! Da ne omenjam, kako nedosledni so pri pisanju, kako citirajo in da za pomišljaj sploh še niso slišali (eh, pa sem že omenila) ...

Vsebina? Za umsko okrnjene ljudi vsekakor zanimiva. Kdo si pa ni želel izvedeti, kako se pravilno ubiti? Ali, kako preživeti na samotnem otoku? Ali, kateri norec je izdelal linijo oblačil za kokoši? Ali, kako sramežljiva slonica išče dvometrsko batino?

Zanimivo je tudi, da so FHM-jevci strašno homofobičen narod, revija pa je bila na začetku poti v Angliji celo označena kot gej revija.

Vseumnež FHM predominira bralce: On uči, On poveljuje, kaj je "kul" in kaj ni, On podira, vse kar leze in kar gre in On je zakon.

Out: FHM
In: Priročnik za nabiranje zdravilnih rastlin patra Ašiča

Mojca = lenoba

Mojca nič ne piše, Mojce sploh več ni!

se slišijo obtožbe z vseh strani; kamenjana s pridigami mojega fan kluba sem uklonila hrbet, pobesila glavo in udarila tipkarski blues.

Po dobi večno zaprisežene zvestobe lenobi najprej kratek updejt za vse anonimne zalezovalce, ki bdijo nad mojim anonimnim razburljivim življenjem in spremljajo vsak moj korak: oprezanje za policami severovzhodnega oddelka kranjskega nakupovalnega centra je brezpredmetno, ker je Mojca po treh odpovedih končno s končno odpovedjo končala. (Kaj?!) Ja, vse v dobro znanosti in širšega občestva - zolajevska izkušnja med klošarji je avtorico navdahnila za ustvarjalno pisanje o melanholični polnilki polic, razbitih vloženih rdečah pesah in življenju na beraški palici. Naslov: še neznan. Priporočljivo: predlogi.

V pripravi tudi: Psihološki nasveti in organizacija časa, če imaš tri službe.

Jagoda zmeshit

Jagoda Zmeshit je eno izmed tistih zmešanih imen za Mojčine zmešane sladice, ki ima poleg očitnega še metaforični pomen. In kaj je tako metaforičnega v enem ne preveč posrečenem Zmeshitu? Pravzaprav nič, razen dejstva, da naj bi bilo zaradi Mojčinih lastniških pravic nad imenom stvar enostavno metaforična.

Kako spacaš Jagoda zmeshit?

Greš v najbližjo trgovino, iz katere so ti včeraj vljudno in prostovoljno napolnili nabiralnik ter te še prijazneje obvestili o akcijskih cenah, se pokomolcaš do oddelka za sadje in zelenjavo, ženski obliki kupca izpred nosu izmakneš najrdečejše, najdebelejše in najbolj umetno vzgojene jagode, se škodoželjno nasmehneš, ker si si pravkar priboril zalogaj kemičnih barvil in vsega ostalega, kar se prične s kemičnim, ter odbrziš kupit še vaniljev sladoled.

Po tem, ko si se že ohladil jeze, ki ti jo je povzročil kupec s šestimi izdelki v vrsti pred teboj na hitri blagajni, kjer je dovoljenih le pet izdelkov, in ko si že prilomastil do doma, se pripraviš na Veliko dejanje.

Jagode spereš - ali pa tudi ne (po okusu pač), ter jih z mesarico nasekljaš na četrtine, za malenkostne lahko tudi šestine, dvanajstine, osemnajstine, v manjše oblike pa samo po posvetovanju z osebnim zdravnikom. Streseš jih v skodelico, dodaš dve kepici čokoladnega sladoleda, ki ga nisi kupil, zato namesto tega dodaš vaniljevega.

In sedaj zahtevnejši del - samo pod nadzorom polnoletnih oseb!

Vzameš peščico jagod, jih hladnokrvno vržeš v skodelo, vzameš tlačilnik ter jih do obisti pretlačiš, dokler iz sebe ne stisnejo življenjskega soka. Naj te skrb za sladkorno ne zapusti - dodaj še malo sladkorja in še bolj pretlači, dokler se jagode ne spremenijo v zdrizasto tekočo snov. Priporočena količina: čim večja.

Pripravljeno zmes polij po sladoledu in jagodah.


Now it looks like shit, doesn't it?


Če je odgovor na vprašanje nikalen, ti ne morem pomagati.


Slike? Jaz sem Cankar, ne Picasso.

Lahko noč ...

bi si želela. Pa je v resnici dobro jutro.

Dobro jutro.

Pa je v resnici lahko noč.

Knjižnice Part Deux

Ne odžiram prostora samo medmrežju, pač pa mesečno z rednim lovljenjem deadlinov še hladnokrvno pobijam drevesa. Rutinsko pisarjenje nebuloz v tiskane medije je včeraj prekinilo pismo prizadetih - moje celofanske pisarije o knjižnicah in preredkih čitalniških prostorih je kranjske knjižnične angele zmotilo. Tako zmotilo, da so poslali pojasnjevalno pismo uredniku in me naslovili z Mojco Juvan. Kar pa nisem. Pravijo, da bodo z odprtimi rokami sprejeli to Mojco Juvan v čitalniških prostorih študijskega oddelka, ki jih popolnoma druga Mojca v skromnem prispevku o knjižnicah ni omenila.

Je Mojca izkrivila resnico?

S tisto drugo Mojco, ki trenutno igra vlogo prvoosebne pripovedovalke, se sicer prizadeti strinjajo glede čitalniških mest in dodajajo, da bo stiska in lakota željnih čitanja potešena z ureditvijo novih prostorov. Juvanovo pa že sedaj vabijo, da se oglasi v čitalniških kotičkih študijskega oddelka.

Bo po krivem obsojena Mojca Juvan (whoever she is) plačala za Mojčine grehe?

Ne prevzemam odgovornosti za obtoženo, če se je slučajno znašla na seznamu knjižničarskega interpola, se pa kopljem v peneči kopeli slave zaradi dejstva, da me nekdo izven informacijske avtoceste bere! :)

FWD-ji

Onega dne je kaplja zdrsnila čez rob, se raztreščila ob tla in povzročila potres. Kakšen metuljev efekt! Potres v mojem Outlooku kakopak - vsem preljubim v imeniku z elektronskimi naslovi sem namreč razposlala okrožnico o posredovanih elektronskih sporočilih.

Bilo je dovolj razvedrilnih vsebin, ki to le skušajo biti, jokavih sporočil o angelčkih, ki nas čuvajo, prijateljskih tednih, otrok in očetov, za katere nimam srca (še za druge ga nimam, kaj ga bom šparala za enga fotra v Mozambiku), peticij, labirintov ne s Parisom, pač pa s ciljem pri vreščeči grdavši, zvonečih telefonov (It really works!) in pošte z Zadevo: Fwd:Fwd:Fwd, pri katerem se prej prijetno podelaš na stranišču kot pa predrsiš skozi dolgometražne naslove in najdeš sporočilo.

Prijazno opozorilo, naj razposajenci svoje dobronamerne akcije forwardiranja namenijo v zato ustvarjen poštni nabiralnik in polnijo guglov vedno-raščoči prostor, se je sprevrglo v grozilno pismo.

Od takrat dalje je (namesto forwardov) smešno dejstvo, da mi skoraj nihče več ne upa poslati forwarda. Le redki najdrznejši s klikom Pošlji upajo, da imam dober dan in da se nemara ne bom znašla v njihovi sobi z motorko in majico NO FWD!

Sicer pa sta o tej tematiki nekoč, nekdaj pisarila že tale in tale pobč. :)

Novo leto #2

Na državnega praznika dan, osmega februarja, sem sedela v eni izmed neštetih obleganih kranjskih kafan in srkala belo vročo čokolado, ki ni bila vredna svojega denarja. Po dolgem času smo se namreč, začuda, na istem mestu našle skoraj vse osnovnošolske prijateljice in debata je vse od študija do belih pikastih gat nanesla tudi na novoletne žurke, ki naj bi bile oh in sploh žurke leta in najbolj načrtovani in pričakovani odklopi leta. Da se izognemo vsakdanjosti je v stanju omotičnosti od cigaretnega dima eni izmed udeleženk v glavi vzniknila ideja: "Hej, ta nou let je brezvezn. Nou let je tut loh 18. marca!" Blondne, svetlo-rjave, ki trdijo, da so temno-rjave, črne in rdeče glave so se spogledale in začele kimati, v roke so brž poprijele rokovnike in telefone ter začele črtati osemnajstmarčevske pedikerje, maserje, frizerje, stiliste in bleferje.

In bil je 18. marec.

V jebeš stanju sem predhodno objavila svojo odsotnost na vseh delovnih mestih, nekaterih celo večkrat, pustila poslovilno pismo in oporoko v predalu, spokala tadebele zokne, šal in kapo ter pičila: destinacija Krvavec. Jebeš. Z artikli glavnega pokrovitelja (Mercator Cola, Mercator Oranžada, Mercator čips, Mercator flips, Mercator vino, Mercator rum, Mercator pašteta, embalaža Mercator jajca, Mercator makaroni) v prtljažniku, štirimi osebami v avto-traktorski Ladi Nivi z odtrganim brisalcem in ženski voznici, ki tokrat zavoljo odgovornosti do ostalih osebkov nisem bila jaz, smo se po pol ure poplesavanja znašli na Jezercih. Ampak jezerc ni bilo. Bil je le sneg. Jebeš.

Otovorjene s kramo za 14 dni smo se odpravile naproti žareči zvezdi in že čez 5 min prispele v hlevček, ki se v naši zgodbi imenuje vikend. Po naporni in dolgi poti si je bilo najprej treba privoščiti oddih, to pa nadgraditi z akcijo na snegu, imenovano: šlaufanje. Postopek je sledeč: poiščeš primerno osebo, ki je pripravljena na šlaufanje, zlekneš se v ali na šlauf, se spustiš po hribu navzdol in upaš, da ne priletiš v: a) smreko b) drog c) človeka d) padeš s šlaufa dol. (Posebni spremljajoči efekt vseh opcij je kričanje.) Opcija d ima največ možnosti za uresničitev ob večjem številu ljudi (=4) na šlaufu, posledice ima lahko v smehu do solz in prividih smrti, ko Ana s popolnoma belim obrazom, ki ga je rešila iz objema snega, pravi: "Ej Mojca, mene so povozil!!!"

Take akcije potem navdušijo kakšne naključne fante, da nas z motornimi sanmi naključno kam zapeljejo in dvignejo adrenalin. (Tudi tu je spremljajoči efekt kričanje.)

Nato se začne upokojenski del: tapocen večerja, čvek in podmizno vino; predvsem slednje zna pri nekaterih osebkih povzročiti, da šest ur kvasijo ne flancate, pač pa neumnosti, in razglabljajo o vanilijevem sladoledu ter nevede zabavajo ostale. :) Opolnoči pa še zdravica! Z jabolčnim sokom - srečnga pa zdravga!

Nedelja pa nepopisno lepa. Sonce, sneg in ena stvar, ki je že dolgo nisem prakticirala: misliti na nič.

Fotk pa ni. Jebeš.

p.s. Stvar z Mercatorjem postaja resna.

Kako priti do Jagodovanja?

Za primeren razvoj in debelino svojega ega si vsakodnevno ogledujem 18-mestne številke, ki beležijo obisk bloga - ampak treba je priznati, da je včasih čudno, na kakšen način bodoči oboževalci prijezdijo na jagodičje ...

- zmago batina: nope, tukaj ga ni
- sara iz bara: lej lej to se pa rima!
- andrej iz bara: to se pa ne!
- grozno: marsikaj je grozno ja ... predvsem pa je grozno to, da si z besedo grozno priklikov na moj blog! naravnost grozno!
- viagra: klasika ... a viagra je sploh še kul ?
- glasujzame: *******mwaaa********luv ya********
- načrti za kvačkanje: so tajna skrivnost.
- divja vožnja: marsikdaj
- liži liži liži liži sladoled: najboljše besedilo ever!
- nude: kdo?
- atomik harmonik goli: kje?
- ljubim te: jest tut tebe
- brez glasu: u wish ... :)
- fetiš: ne en, več
- penis: razočarana ... še ena klasika
- morski ježki: pa tega je precej!
- nogavice s črto: to je trenerka, nogavice morjo bit bele!
- zavisi kopita what does it means: I have no idea.
- prodajanje ledvic: wtf?!
- v rit: kakor komu paše
- lasni vložek: poskusi donald trump.com
- schnappi akordi: v kompletu z vzorci za kvačkanje

Ne morm!

Kaj delam? Ravnokar sem prispela z nonmerkator šihta, vase navrgla kosilo (=Milka Strawberry Yoghurt) in zdej grem delat en prispevek. Ob osmih se grem (že dolgo obljubljeno) socializirat z eno evrobejbo, ko pridem domov, se bom najbrž po hitrem postopku zložila v nočni počivalnik, se ob sedmih pretepla, da se bom spravila iz postelje, šla pisat poročila za faks (aja, sej res - na faks tut hodm ...), pokosila (ne travo), šla na merkatoršiht, ob polnoči brez kakršne življenjske sle ponovila postopek prejšnje noči, po prikrajšani dozi spanja zombijevska odšla na merkatoršiht, ob treh prispela domov in šla pisat članke. Well, there goes my weekend.

"Zato, draga moja, ti pejt kr sama filat kao "samo eno polico", pa zatlač si nekam tabeu persil, k naj bi biu na zalogi, pa ga sploh ni, pa nehej izkoriščat, prepričvt pa pizdit folk ves cajt za brezveze sam zrd tega, ker nis srečna, če ne pizdiš. Ja u končnici je lukna, pa kaj pol? A nej mam detektorje, da ko bo nekdo eno stvar uzel, nej hitro tečem po novo? Cifa ni. Ne, nikjer ga ni. Vse škatle sem preložila, cifa ni! Ne, ne morm se učit nasledn tedn, zato ker mora biti to narejeno DO naslednjega tedna. Pa nehej klicat na dve minuti ko zmešana! Ne bo me!!!! Sicer me pa loh odpustiš, ampak, itak že odpovedujem!!"*

Ja, to bi morala reči merkatoršefici, ko me je klicala, če lahko spet vpadem. Jaz pa: "Se opravičujem, ampak enostavno ne gre ... Ne, ne gre ... Res ne gre ... Nimam časa ... Res ne morem. Vem, ja. Ne morem, res ... Ne, res ne morem. Se res opravičujem, ampak ne bo šlo. Ne, ne ne ... Joj, mi je res žal, ampak tako je. Ja, ja ... Ne, res me ne bo. Kaj? Ne, RES ne morem."


Bah!

p.s.* Ni ga človeka, ki bi jo maral.

Mobiteli

Pravzaprav je bilo pričakovati, da bom prej ali slej udarila s tem. Mračno ozračje, koža se naježi, hladen veter, sivina. Grrr ... mobiteli! V svojem kratkem, pa zato seveda nič manj pestrem, življenju sem zamenjala dva mobilnika. Telefonske številke nikoli, pa če še enkrat pomislim - morda bi jo morala. Še zahtevna uporabnica nisem - od še enega čuda sodobne tehnologije pravzaprav pričakujem le štiri stvari:

• da z njim lahko koga pokličem in tako pametujem, bluzim, kvasim neumnosti ali še bolj običajno - izgubljena iščem navigacijske nasvete
• da z njim lahko v sili razmer, ob dnevu žena, valentinovem in mednarodnem dnevu prijateljev (wtf??) lahko pošiljam debilna verižna sporočila SMS ali še bolje - da jih prejemam
• da ima baterijo, ki je sposobna prenesti vseh 24 roditeljičinih klicev v dveh urah in še tri esemese zapovrh
• in da je dimenzionalno tako prilagojen, da paše v culo, malho in roko
  

Kar potrebujem, je torej vizualno podobno temu, ima funkcije prastare mobireglje in zmogljivo baterijo. Če ima kdo preveč tolarjev ali evrov (sedaj smo dvojni pa bi bilo skrajno neodgovorno od mene izpustiti slednjo valuto) se priporočam za nakup kar vizualno ustrezajočega - obljubim, da bom odmislila barvni zaslon s 65.536 barvami, radio, zvočna sporočila in ostale dobrote. Moj je namreč v izdihljajih ...

Boring!

Nekje vmes, ko sem v času trgovinske tlake med vrečkami za smeti (ne pa v njih) našla žemljo in ko je neka kupka zahtevala hrano za pernato žival, da bo imela lepši glas (žival, ne ona), sem postala na smrt dolgočasna. Ne vem sicer, če je to bilo na kakršen koli način povezano s tisto žemljo, še manj s tistim čudnim lepotilom za papagaja, je bila pa to bržkone posledica moje naveličanosti. Česa? Kao-junaškega tmauga s hrabrimi akcijami, ki namerava ob sodnem dnevu v naše kraje priti brez primerne obutve za štirikolesnika, pa v resnici še z njo nikamor ne gre, nesramnih ljudi, ki se kot hudič križa (ha!) bojijo mikrofona, žlobudranja tjavendan, jalovih poizkusov urjenja v novih izzivih in navsezadnje (če ne pravzaprav najprvo) prelaganja zelenega mercator praška, ki skozi majhno luknjico pušča vse tiste zelenogorskosveže sestavine, se zažira pod noht v majhno rano in tako hudičevo skeli. Pa še sneži, jebemti. In sedaj čisto počasi, po korakih, se bom poskušala prekopat skozi dno osebnega dreka in priplavat na gladino. In postat ne-tako-dolgočasna, seveda.

Elda Viler & Ana Dežman

Z občudovanja vredno pomočjo in kooperativnostjo notranjih delavcev ter uspelo pretihotapitvijo svojega telesa (Pina, hvala za karte ;)) v dvorano kranjskega največjega in tudi edinega, še delujočega, kina sem petkov večer namenila zvočni masaži in ga preživela v zimzelenih melodijah Elde Viler in njene rojenke, Ane Dežman.

Vsidrana med dve babici sem bila sprva priča negodovanju v vrsti pred mano glede sedežnega reda, omenjena začetna nejevolja pa se je ob ustrezni in zadovoljivi poseditvi bržkone razblinila ob prvih tonih Eldinega glasu. Nekaj duetov, spremljava Blaža Jurjevčiča na klavirju, ena Nora misel in poletela je Lastovka. Vznemirjenje ob nostalgiji je vsekakor vrhunec doživelo ob skupnem nastopu zvezd večera in Akademskega pevskega zbora France Prešeren ter izpovedi Ti si moja ljubezen ...

Iz prvotne naloge avtorice: zniževati povprečno starost v dvorani se je to mukotrpno početje prelevilo v občudovanje Eldinih in Aninih glasovnih sposobnostih.

Kaj jo je prignalo, od kod je le prišla, čisto noter vate jokat lastovka.

Napačen avto

Nekega dne si možak srednjih let za udoben premik zadnje plati na delovno mesto izprosi hčerkin avto. Ko konča z delom, se sprehodi do parkirišča in najde avto, vendar zaman išče ključe. Po jalovem poizkusu iskanja ključev se odloči poklicat hčerko in zastavi zelo zanimivo vprašanje: ali mu je hčerka zjutraj sploh izročila ključe? Očitno edina, ki je trenutno sposobna zdravorazumskega mišljenja, je torej hčerka, ki mu na to zelo zanimivo vprašanje odgovori z drugim, ne tako zelo zanimivim, vprašanjem: kako se je namreč pripeljal v službo? Možaku v glavo šine, da je ključe morda zaklenil v avto, zato s pomočjo sodelavcev vlomi v avtomobil in ko se usede, v žepu čudežno najde ključe! Ampak ključ nikakor ne paše ... in avta nikakor ne more aktivirati. Najbrž zato, ker šele takrat spozna, da to sploh ni hčerkin avto. Ta namreč stoji na drugem koncu parkirišča.

Fotrov sodelovc je kreten.

Včeraj ...

bi skoraj postala nosilka prestižnega naziva delavka meseca ... če bi obstajal. Namreč, poleg, že omenjenega, fitnesiranja s praški, power geli, mehčalci in destiliranimi vodami obvladam še vso sekcijo dvo- in troslojnega, odišavljenega ali ne, toaletnega papirja, oprezam za šestimi končnicami, zalagam pet promotork, nudim strokovno vodenje (to pa, ja!) in nasploh z vsem švic izgledom delujem, kot da bi sodelovala kakšnem maratonu.

Včeraj bi tudi skoraj postala del zgodovine, ko me je pri hitrosti 100 kilometrov na uro na spolzkem vozišču izsilil golf, prihajajoč s stranske ceste; tri sekunde, ko sem bila dejansko prilepljena na njegov zadek in že v pripravljenosti, da z vso silo treščim vanj, ker se mrcina enostavno ni zaustavila, so trajale celo večnost. Cela večnost, ki bi skoraj vodila v drugo večnost, je polzela skozi moje telo in se stekala v slapove številnih begajočih misli. Kljub temu, da se je on pospešeno vedno bolj odmikal, sem še vedno ostajala le mišjo ped za njim. V glavi je že odzvanjalo buuuuum in telo je že čutilo buuuum in torba, ki bi s sedeža zletela naprej in pristala na predpražniku na tleh, je bila pripravljena na buuuuum in nazadnje bi ta buuuum izpod pritiska odrešil desno nogo, ki se je upirala v zavoro. Naposled se avtomobil zaustavi in prestavi na nasprotnikov pas. Vendar še ustrezno daleč, da tista desna noga še lahko pritisne na plin in spelje. Nato je prišlo vse ostalo. Telo se je dejansko zvijalo v neusahljivih krčih ihtenja. Ja, navkljub vsem kaskaderskim izkušnjam doslej, mislim, da še nisem doživela takega šoka kot včeraj.

Bloke

Najprej nam v nič-hudega-sluteči ljubljanski stanovanjski ulici s tam-pretežno-živečimi upokojenci dokažejo, da nikjer nismo varni in nam iz avtomobila stegnejo prenosni računalnik. Potem pride prvi osumljenec, z nasmehom na obrazu, star okrog 70 let, ki brez uspeha več kot 10 minut hodi okrog hiše, išče in kliče Franceljna, ki se mu je očitno skril ali pa ga res ni bilo doma. Potem pride 69-letna (morda tudi 70-letna) babica, ki sedemnajstkrat vpraša, kaj se je zgodilo, in ko končno ujame pravo frekvenco zvočnega valovanja ter doume, da gre za tatvino, pet metrov naprej našo nesrečo obelodani 72-letnemu (dejstvo je, da so vsi zgledal stari cca. 70 let) fotru, ki se mu zdi, da je pravi čas za njegovo herojsko zgodbo, kako so mu pred devetimi leti držali pištolo na sence (nakaže s prsti). Scena za v Đurov film, res. Za dol past smešn. Potem zamenjamo avto z razbito šipo s tistim, ki ima nerazbito (kakšno naključje, ha), in se odpeljemo proti zadanemu cilju. Potem na tričetrt poti gostitelj ugotovi, da je ključe pozabil doma, zato se odpravi nazaj ponje. Mi pa odkrivat pešpoti, ki so seveda pešpoti in ne vozpoti. Potem nasedemo z avtom. Potem se borimo s fizikalnimi zakoni in avto nekako spravimo iz snega in dobimo ključe.

In šele potem prispemo v vikend na Bloke.

Poizpitno obdobje

Novo rojstvo. Katarza. Prebujenje. Nov začetek. Konec izpitov.

6 (5? 6!) down and 6 (7? 6!) more to go.

Na nove zmage!

Delam kt zamorc

Mojca = fizički radnik

Ker mi še (vedno) ni uspelo izpolniti mojega življenjskega cilja - najti gmotno preskrbljenega pobalina, ki bi želel finančno podpirati realizacije mojih idej, sem se tokrat, poleg tistih nekaj fičnikov za moje pisarije, odločila, da bom vajeti prevzela v svoje roke in se finančno podprla kar sama.

Tako se je rednostrankarstvo pri najboljšem sosedu sprevrglo v prizorišče iskanja mojega kruha, ki ga iščem s trebuhom. Vsekakor je pri tem treba omeniti moj prvi dan, ki je bil nadvse uspešen - dobila sem polnenje polic s čistili, ki velja za eno najboljdabestnih ulic, posledično tudi mentorico, ki verjame v telepatijo in jo je ves čas neuspešno preizkušala na meni, ter tri vrste uteži:

- 18-kilogramski praški (3x 6-kilogramski)
- 20-kilogramski praški (2x 10-kilogramski)
- 25-kilogramski praški (5x 5-kilogramski)

Poleg mišic izpopolnjujem tudi žargonski zaklad: Ej stari, a greva nrdit dve regalni? - Ne, js jih grem naprej vlečt.

Če vas tare torej kak problem glede čiščenja, zamašenih cevi, najbolj učinkovitih detergentov, praškov s sodo, najboljših mehčalcev, ne hodite spraševat mene. Ker pojma nimam. Najbrž vas bom vse napotila k Mr. Muscolu. Ali pa pridite nazaj čez kak mesec, ko bom že vedela, kje je kaj ... :)

Karaoke time

Traparije in neumnosti. Itak.

Po naučeni albanščini (tole čisto smrtno resno mislim), švedščini in mandarinščini sem se tokrat odločila za nov nočni podvig: petje uspavank sosedom, ki so se v tem času sicer bližali že drugi REM fazi in zato sploh niso potrebovali uspavank, z mojim tenkočutnim glasom.

Na diskovje sem si dolzvlekla Ultra Star, Playstationovo različico Sing Stara in kljub temu, da je imel na razpolago samo en komad (Jamelia - Superstar, pa še ta ni bil cel), sem karaokovsko (rokovsko?) razpoložena vrlo poprijela za mikrofon in začela dokazovati svoj glasbeni talent, ki je bil vsa ta leta v resnici le potlačen nekje v globinah mojega individuuma. Hja, zataknilo se je torej že pri Materi naravi, ki mi je pri rojstvu siloma iz rok iztrgala omenjeni talent, rekoč: ne moreš ti vsega met ... Presenečenje je bilo zato tolikanj večje, ko sem po Let's see the results ugotovila, da so moje (ne)sposobnosti neizmerne: Lead singer! Woohoo!

Žalost, potrtost, samouničenje, sladkorni kolaps in depresija so nastopili kake tri minute kasneje, ko sem uvidela, da tudi ob zavezanosti k molku dobiš vsaj polovico točk od Jamelie same, ki poje v ozadju ... Eh!

Nekaj pesmi je dosegljivih na Muli, Oslu in njim sorodnim bitjem, ročnospretni pa se lahko izkažejo v rubriki Sam svoj mojster in prepevajo na svoje viže. Luštna igračka tudi za tiste brez posluha (me, me, me!!).

Ema 2006 spet

Očitno je, da se moja sado-mazo nagnjenja kažejo predvsem v gledanju tekmovanj tipa Ema. Kakšna sreča, da nisem zastavila zbirke plošč Zlatka Dobriča, ker bi namreč tako dragocenost izgubila v tako nesmiselni stavi! So me pa zares zares danes zvečer razočarali vsi ljubi Kranjci, ko so z glasovanjem na drugo, nehvaležno, mesto postavili turbofolk pjevače, s prvega mesta pa je nesojeno zmagovalko Saško, ki vsako leto s kvazi orientalskimi ritmi fali državo izvajanja skladbe, izrinila odločitev žirije. Pa ga imamo, zmagovalca! Še eden iz kartela Mariovih talentov in s prenovljeno podobo - Anžej Dežan!

Mi je bila pa všeč melodija Andraža Hribarja, ampak je spušil s tisto papajščino ...

Update

Trdim, da si je Anžej tiste kocine sposodil s Ternovškovega ljubavnega tepiha, ker sicer ne vem, kako mu je uspelo ... Rebeka & Domen sta se pa uštela s subliminalno foro (plesalec Mišo iz Bara), ker jima ni prinesla nič kaj več glasov ...

Ema 2006

Grem stavit, da bodo zmagal Atomik Harmonik. Če ne oni, pa vsaj Natalija. Če ne ona, pa vsaj Domen Kumer & Rebeka Dremelj. Če ne onadva, pa kakšen izmed ostalih. Ampak grem stavit, da bodo zmagal Atomik Harmonik.

Ah L'amour

Podnevi ga za rep, uho ali dlako vlači iz enega konca na drug konec dvorišča in vadi novo olimpijsko disciplino - maraton z ovirami v gobcu, ponoči pa se taisto bitje pritiska ob njegov puhast kožušček in išče toplo zavetje; iz ute pa kukata dve majhni glavici.

Naš pes in maček. L'amour.

100. post

Obstajajo tri stvari, zaradi katerih precej hitro lahko zakurimo streho:
a) vera
b) vegetarijanstvo
c) kozmočiks

Če se ne strinjam z določenim mnenjem, še ne pomeni, da potem lahko name stresaš obtožbe, češ da mislim, da sem najpametnejša in najbolj izobražena in da mi ni nihče golob, ker je to le izogibanje pravemu argumentiranju.

Če rečem NE, potem to res pomeni NE, zato me nehaj prepričevati in se potem igrati užaljeno in zamerjati inče in palce, ker nismo stari 5 let, da bi to sploh še vžgalo!

Res nisem nikoli popolnoma iskrena, če nikomur ne rečem, da je fuknen? Morda pa znam le malo bolj premisliti o tehtnosti besed, kadar nekontrolirano letijo iz ust.*


*Za enega pob'ča, ki se potika po skrivnih rovih medmrežne kanalizacije: izjema potrjuje pravilo.

Špranja pod vrati

Naj se ne izneverim svoji vlogi jadikovanja na blogu - danes grem v slovensko metropolo s culo na rami in seminarsko nalogo pod pazduho, da oddam svoje skrpucalo na govorilnih urah. Pa čakam, pa čakam, pa se še nekaj ljudi samaritansko odloči deliti to čakanje z menoj, pa še malo kolektivno čakamo, pa ni mogoče preverit, ali slučajno odpadejo govorilne, ker strežnik itak spet ne dela, pa se še malo prepustimo ritmu tiktakajočih kazalcev, pa združimo svoje betice (več glav več ve) in organiziramo skupinski samomor skupinsko potiskanje in tekmovanje v balinanju seminarskih nalog skozi špranjo pod vrati.

Posebne zahvale: hvala, ker trošim bencin po nepotrebnem (ta teden sem res pristna Gorenjka ;)).

Ugotovitev dneva: Da, tudi v Ljubljani je tako mraz kot pri nas.

E-mail Vs. Snail mail

Še en razlog več, zakaj imam raje elektronsko pošto namesto standardnega pošiljanja pisem: znamka za eno navadno, belo (no ja, barva ne igra kakšne posebne vloge), papirnato pisemsko kuverto stane 49 SIT! + kuverta, ki je 6 SIT = 55 SIT!

OMG!

How Boyish or Girlish Are You?

Trenutno je vse bolj zanimivo kot pisanje seminarskih nalog - tudi testi, ki na podlagi štumfov določijo, kako se bo povečala nataliteta gladkonosih netopirjev. Kakorkoli, ujeta sem med moškim in žensko ...

You Are 50% Boyish and 50% Girlish

You are pretty evenly split down the middle - a total eunuch. Okay, kidding about the eunuch part. But you do get along with both sexes. You reject traditional gender roles. However, you don't actively fight them. You're just you. You don't try to be what people expect you to be.

How Boyish or Girlish Are You?

Učenje part II

Gospodična "delam-na-Delu-in-boga-držim-za-jajca" zadnje čase klobasa samo še o seksualnih škandalih in rahlo postaja dolgočasna (sicer približno tako kot jaz, ampak primanjkljaj skušam nadomestiti pri ostalih), zato leti ven iz nevece (ne-WC) rolce na desni. Če bom želela postati potrošnica tovrstnih bučarij, bom ob sredah v/preklopila na (s)Extra.

Z akcijo "skrb za okolje" sem poskrbela za dodaten prostor, ki ga bodo morda v prihodnosti zapolnili srčkani metuljčki (z mehurčki?) ali pa misli kakšne intiligentne femme fatale, ki me bo navdušila s svojo izraznostjo oblik sveta.


Now I'm just being mean today.


Preveč učenja škoduje.

Učenje part I

Ja, part I - vem, grozno, sledilo bo torej nadaljevanje (če ne kar nekaj le-teh, pa še kakšen re-make)

Najbrž ne bom nikoli izkusila, kako je zares študirati in se zabubiti v knjige, ker pač tega dejansko nisem nikoli prav zares prakticirala - več ali manj gre pri meni bolj na hojladri - malo branja, miselni vzorci in asociativne tehnike - drugi načrti o poskusih zgoraj opisanega početja pa se kaj hitro izjalovijo.

Zanimivo dejstvo pa je, da se prav neizmerno zabavam ob prebiranju študijske literature, ampak dvomim, da se bom tako zabavala tudi v ponedeljek na izpitu iz Jezikovne kulture ...

Jutranja

Mental note to myself:

Ne glede na zgodnjo uro, ki naj bi, vsaj normalne, ljudi zadržala v notranjosti ogrevanih bivalnih objektov, in kratko razdaljo od rodne domačije se VEDNO iz pižame, čez katero le natakneš star plašč in dodaš par starih superg na podlage dvojih nogavic mama-jih-je-spletla, PREOBLECI v nekaj, kar ne bo že na pet kilometrov kričalo, da si ušel iz norišnice, ker NIKOLI ne veš, koga lahko srečaš in kaj se ti lahko pripeti. Če ne drugega, se pa vsaj poskušaj počesati, da ne izgledaš, kot da ti je samec nosilke nekoč aktualnega BSE sindroma prdnil v obraz.

Ženske za volanom

Stereotipno, ampak resnično - ženske ne blestij(m)o ravno v vožnji ali pri kakršnih koli ostalih tehničnih zadevah - ne, temu dejstvu se ne ognejo niti nosilke titul moderna ženska, cosmo bejba ali česa bebavo podobnega.

Danes pripeljem v križišče, se ustavim za jeklenim konjičkom, ki stoji na istem mestu že odkar ga je uzrlo moje oko (hja, to ni tako dolgo sicer, vem), in kljub dejstvu, da zavija levo in ima zeleno, se vozilo ne pomakne naprej v križišče niti za ped. Posveti zelena puščica, dekle, ki jo opazujem v ogledalu, nemo opazuje promet in še vedno stoji. Čakam (na maj) in s pobožnimi željami upam, da bodo morda njeni možgani signal le pretvorili v refleks, da zavije levo ... pa še vedno nič. Čeprav se mi nikamor posebej ne mudi, pa vendar nimam s seboj primerne opreme za pletenje in kvačkanje, če bi slučajno v križišču obtičala cel dan, se odločim, da punci malo spodbude ne bi škodilo. V prijazno opozorilo popiskam in brezglavo ženšče brez pomisleka stopi na plin in ajmo - v rdečo!

Grozno je, da je tole napisalo bitje ženskega spola, še bolj grozno pa, da si najbrž kaj podobnega o meni mislijo ostali udeleženci prometa.

Ampak jaz vsaj priznam, heh.

Viagra, Penis enlargement, Nude pictures, ...

Zimske radosti, ki so se sprevrgle v razbijajočo bučo in nekam otekle bezgavke (heh, sem pa že mislila, da sem doživela vse mogoče variacije prehladov in grip, vključno s ptičjo, tega sveta) se danes rezultirajo v horizontalni legi, pitju čajčkov, ... sumim, da imam alergijo na faks. Potrebujem samo še uradno potrdilo strokovnjakov iz Mongolije, da bo lahko na zadnji strani časopisov pisalo: Strokovnjaki so potrdili ...

Sicer pa danes si.blogs in glavno orožje - tipke - pripadnikov omenjene sekte mirujejo; v prestolnici se namreč vrši crnifornication, umazane podrobnosti in spletke bo najbrž moč pričakovati v naslednjih urah (dneh) na soblogerskih teritorijih ...

Aja, naslov zaradi slabega signala nima veze z napisanim ... :)

Bioritem in seminarske

Ne, da imam čuden bioritem. Pravzaprav bi bilo še sprejemljivo imeti čuden bioritem. Ampak dejstvo je, da bioritma sploh nimam. Spim dvakrat do trikrat na dan po dve do tri ure ob najbolj nemogočih urah, ponoči od enih do pol sedmih gledam filme, maltretiram tipkovnico ali uživam v simfoniji blagodejnega nočnega miru.

Kaj še? Zdi se mi, da v vseh dveh dekadah svojega življenja nisem naredila toliko seminarskih nalog, kot smo jih poskusni zajčki bolonjskega sistema primorani pisati. Vsled sadistično-mazohističnih nagnjenj ima moja malenkost raje izpite in kampanjsko učenje kot pa raziskovanje v stilu "saj je še čas" in pisanje v naglici (drugače tako ne znam delovati). Jep, kljub temu, da naj bi bile seminarske lažja pot do cilja ...

Ob starem letu

Nak, ne bo rubrike Oziramo se 2005, tudi ne rubrike Obljube 2006, niti kako nameravam zanemariti vzpenjajočo asocialno kariero in praznovati Veliki prihod leta dvataužentšestga v družbi oseb iz mesa in krvi, ki niso namišljene in če jih ustreliš, nimajo še dveh življenj, pač pa umrejo (sicer pa še ni nič dokončno ;)), bodo pa želje:

- da bi bili ljudje okrog mene manj dolgočasni
- da bi bili bolj iskreni do sebe in si priznali, da po prvem prosincu ne bo čisto nič drugače kot doslej (razen tega, da bomo shujšali, se bolj učili, bolj marljivo delali, imeli več časa za stvari, ki nas zanimajo, prebrali vse Herije Potrje, poiskali moža/ženo, razvili kariero in napisali srce-parajočo avtobiografijo s pretresljivimi odlomki iz otroštva)
- da bi moja 30-letna soseda vsaj enkrat pravilno uganila, s kom se pelje, kadar me poštopa
- da baterija na telefonu ne bi crkavala v najbolj pomembnih situacijah
- da bi bilo vedno dovolj prostora na trdem disku, prav tako petindevetdeset-oktanskega goriva v rezervoarju avtomobila in denarja na računu
- da bi bilo vedno dovolj sourceov za download
- da bi natakar ob kavi vedno prinesel kozarec vode in da bi natakarica v Šumiju kdaj dala kakšen prebavljiv bonbon zraven
- da se e-poštni nabiralnik ne bi polnil s 40-imi FWD-ji na dan, pa niti eden izmed njih NE bi bil ZARES smešen
- da bi bilo vedno dovolj parkirišč
- da bi v Cerkljah na banki Akakij Akakijevič (ki si je končno priznal, da nima las in opustil lasni vložek) pridobil na hitrosti pri svojem delu
- da bi bilo manj praznih obljub in besed ter več dejanj (sicer pa glej točko 2.)
- da bi bila postelja vedno topla
- da se ne bi nikoli zažgal oblat za torto

in ... da bi ura vedno ravno prav zamujala.

Jutro

6.00
Lahen pršič snežink, v belo odete veje, gaz avtomobilskih gum prvih jutranjih delavcev, škrtanje javne svetilke, vaška novoletna jelka, ki se bo vsak čas prekucnila na cesto, in tri pregorele žarnice, kapljanje vode iz vodnjaka, polmrak, bleda tišina.

Moja verzija miru.

Božič

Home alone, Dr. Seuss' How the Grinch Stole Christmas, Miracle on 34th Street, The Polar Express, A Christmas Story, Rudolph the Red-nosed Reindeer, A Christmas Carol, The Santa Clause.

Last Christmas, All I want for Christmas is you, Happy Xmas (War is over), Silent night, White Christmas, Jingle Bells, Jingle Bells Rock, Santa Claus is Coming to Town, Do you hear what I hear, Little Drummer Boy, Frosty the Snowman, Do They Know it's Christmas.

Plus Coca Cola.


Vesel božič! ;)

Trenja

Po nekem čudnem naključju se na vsake kvatre enkrat zgodi, da miško zamenjam za daljinski upravljalnik, ki ima, kot sem danes doživela razsvetljenje, sicer že nekaj časa prazne baterije, pa tega moji senzorji zaradi redke uporabe doslej še niso zaznali in uspeli pretvoriti v idejo, da bi se odpravila v trgovine po nove.

Na eno oko, ki še dokaj dobro služi svojemu namenu, spremljam Trenja, pardon, božično oddajo Trenj z glavno temo Kaj nas žene? Začne se s posnetkom horde ljudi, ki drug drugemu pulijo lase in lomijo mezince, da bi se dokopali do cenejšega multipraktika in pilice za nohte, v gosteh in pripravljeni na krvoločno (če se taka za božično oddajo sploh spodobi) debato pa sedijo dr. Tine Hribar, Vida Žabot, pater Branko Cestnik, če se ne motim tudi dr. Janek Musek, Andrej in Sara iz Bara, na oddaljeni zvezi pa je prisotna tudi dr. Vesna V. Godina. Na omenjeno temo sledi tudi telefonsko glasovanje.

Vendar iz začetne teme kar naenkrat z odskokom preskočimo štiri metre v daljino in se zaustavimo pri popolnoma drugem izhodišču - prijateljstvu, nesebičnosti, kjer zbrani akademiki z "učenimi besedami" mlatijo prazno slamo, občasno gospod Slak z "Dobro, dobro" ustvari atmosfero živčnosti in besedo preda še Barovcema, ki sta tam zato, da stoli ne utrpijo občutka osamljenosti - sedita pa brez očitnega namena in mnenja.

Brez konkretne oziroma otipljive teme, zanimiva (?) izbira gostov - je zares nastopil čas, ko se je treba v shrambo napotiti po kisle kumarice?

Surprise surprise!

Ne maram presenečenj. Pa tudi, če se potem že na koncu smejim in odmislim začetno nejevoljo. Ko se namreč lotim nečesa in ko sem z mislimi popolnoma zatopljena in zasidrana v projektu - najsi bo seminarska ali pa moja nova knjižna uspešnica;) - ne maram, da zazvoni telefon, ki je itak prižgan samo zato, če se je res slučajno komu zlomil noht na desnem nožnem palcu in potrebuje nujno medicinsko pomoč ali pa so komu hladilnik zasegli lakomlačni vesoljci, ker ima preveč zalog Kinder Pingue-ja. Predvsem ne maram presenečenj, ko se v požiralnik zliva čeber vode, ko zopet skušam ujeti deadline in ko sem v popolnem zagonu - nato pa, kot bi presekal - šok. Na zaslonu samo še ravna, neskončno dolga črta. Kolesa zaškrtajo in cela produkcija se zaustavi.

"Ej, Mojca, kje si ti?"

"Hm ... doma ... Kje si pa ti?"

"Kaj pa delaš?"

"Hm ... seminarsko, mal se mi mudi pa to. Kje si pa ti?" pa slutiš njegovo lokacijo ...

"Aja. Jest sem pa pred tvojo hišo." WTF?!

"A si res?"

"Ne, kvaj s tabo! Nisem ..." pa veš, da je ...

"Ej, hmm ... pred hišo si, ane?"

"Ne, nisem." WTF?!

"Sej kr vem, da si."

In je. Ker je popil eno pivo preveč, je pred tvojo hišo. Kar tako, malo za šalo, mimogrede ... Zanimivo dejstvo pa je, da se pred našo hišo ne moreš znajti kar tako, ker nas je navsezadnje treba iskati z lupo, kompasom in slediti zvezdam, da ti razodanejo pot. Še manj se pri nas ne moreš ustaviti mimogrede, ker naša cesta ne vodi nikamor. Niti v Rim ne. Še bolj zanimivo je, da ve, da imam delo. In da res nimam časa.

Začetnih deset minut razdraženosti in mrščenja nato zamenjaš za pogovor, hja, tudi za smeh. Kar se sicer razvleče v debeli dve uri. Ampak vseeno - ne maram presenečenj.

Sedaj počasi v pogon spet spravljam kolesca ...

Dogajanja ...

Kaj se dogaja zadnje čase? Mislite poleg "zadnjih večerij", povzetkov celega leta, glasbenih lestvic leta, novic leta, dosežkov leta, načrtov leta, afer leta, božičnih kartic z inventivnim zapisom Vesel Božič in srečno Novo leto, ki jih bom vsak čas začela vračati pošiljateljem?

Dogajajo se zanimive debate ob deci-deciju, kavi ali čaju štirih punc, ki jih je v skupno stičišče postavil faks, vsebujejo pa predvsem seciranje nadležnih vprašanj iz okolice, zakaj smo pri "poznih" 19 ŠE vedno samske, ko bi naj namesto tega že malodane dojile male zverinice, imele moža, hišo in še psa ;)
Dogaja se večurno valjanje od smeha z ljudmi, ki jih poznaš šele slabe tri mesece ...
Dogaja se prodajanje ledvic in ostalih organov, ki jih trenutno ne potrebujem, zastavljanje medvedkov iz otroštva, ker nas država že pet mesecev pušča na hladnem ...
Dogaja se pisanje seminarskih nalog v zadnjem hipu, ker drugače kot pod pritiskom in posledično kravžljanjem živčnih končičev ne morem delovati ...
Dogaja se predizpitna mrzlica ...

In dogaja se vroča čokolada s smetano, da pogrejem dušo in premrzle prste.

Pa ne že spet!

Na zahodu nič novega - še ena na temo veselega decembra in praznikov.

Letos december in vsa njegova čarobnost polzita mimo mene. Če sem iskrena, se pravzaprav vsako leto to stanje le stopnjuje. Od prvega snega je ostalo samo še vzradoščenje ob nespluženih cestah, od božičnih drevesc samo ovešene lučke, od mize polne dobrot gnile mandarince, od nasmejanih le živčni obrazi in oh - ta nakupovalna mrzlica! Pravi filing obstaja samo še v knjigah in na filmskih platnih - v naši dimenziji stvarnosti pa ga predvsem kali PREzgodnje okraševanje mest, hiš, pasjih ut in še česa ŽE v poznojesenskih mesecih. Dnevi okoli največjih družinskih praznikov zaznamuje iskanje daril, s katerimi se, včasih zdi, skušamo odkupiti za vse stare grehe, zamere in neporavnane račune - za celo leto nazaj. Ampak jest v svoji zbirki sploh ne potrebujem novih svečnikov, ob prejetju katerih bom izvajala: "Ooooo zakon!" in ostale šare, na kateri se bo nabiral prah - če se celo večnost ubadate z vprašanjem in razbijate glavo, kaj komu podariti, potem je bolje, da mu sploh nič ne kupite (največkrat v takih primerih namreč pristanemo pri svečnikih ;))! Ob tem seveda ne pozabimo, da v resnici obdarujemo zaradi sebe – da prejmemo delček energije presenečenja in vznemirjenja, da obdarujemo za topel stisk rok, prijazen nasmeh in občutka radosti. In kdaj je presenečenje največje? Če tega obdarovani ne pričakuje. Ob božiču in novem letu pa itak vsi pričakujejo (seveda, če mi pred hišna vrata dostavite LCD monitor ali Digital Voice Recorder - za podrobnosti se lahko še dogovorimo - se lahko tudi po dogovoru delam presenečeno ;)). Sicer pa mi svoje ljubezni in naklonjenosti ni posebej potrebno izkazovati v tej eri - prav tako kot se podobnega početja tudi meni ni potrebno posluževati. Jaz vas mam, bolj ali manj, rada skozi vse leto (aja, pa čisto po naključju sem brez keša :)).


p.s. Blog sfera se je po stremitvi k zelenemu malodane razdelila na rdeče in bele. Politično nekorektna (p)ostajam tudi sama: poleg svete trojice na desni najdete bloge ljudi, ki so: ali zanimivi (v kakršnem koli smislu) ali pa njihova beseda najelegantneje drsi po vrsticah zapisov ...

Zlobne knjižničarke

Dvakrat do trikrat mesečno se odpravim v knjižnico in potem kot majhen otrok v trgovini igrač hlastam po knjižnih policah ter na koncu obstanem s kakim ducatom nabranih bukvic iz vsake (hodim v tri) knjižnice. Žalostno pa je, da pritovorjena zaloga domov ponavadi ni v celoti prebrana zaradi pomanjkanja časa (ali bolje, napačni razporeditvi le-tega).

Ampak, kar me vedno znova zbode ob obisku knjižnomoljnega pribežališča, so knjižničarke. Namesto stereotipne podobe prijaznih in ustrežljivih žensk, so kranjske varuhinje knjižnice na pol godzille, neprijazne, nesramne, nejevoljne - se iz globočin moje srčne črpalke opravičujem, če vas moram prositi za pomoč pri iskanju določene knjige, ampak a ni knjižničar/informator dejansko za TO tam?! Bleda prikazen mi nato pod nos vrže knjigo, ki je, očitno zaradi moje nesposobnosti, nisem uspela najti, kljub dejstvu, da je bila v resnici založena. Jaz naj bom pa seveda hvaležna in počaščena, da si je izvoljena sploh uspela odtrgati nekaj dragocenih trenutkov zame.

Drage moje, nisem jaz kriva, da ste dolgočasne, nepotešene in nezadovoljne - navsezadnje, če vam je tako mučno, ste že kdaj razmišljale o menjavi poklica?


p.s. Na drugi strani naj pa pohvalim knjižničarke in knjižničarje Študijskega oddelka in podružnice v Cerkljah, saj vedno znova presenečajo z dobro voljo in svojo ustrežljivostjo.

Najmlajša mama

V oceanu zanimivosti, ki so jih potrdili in overili znanstveniki iz zaklonišča v Roswellu, je moje "vedno-manj-vidim" oko tokrat zasledilo eno, ki naj bi dejansko držala.
Lina Medina, priznana kot najmlajša mati, ki je rodila pri 5 letih 7 mesecih in 21 dneh, zavrača dejstvo, da je Jerry Springer svoj koncept oddaje staknil pri Američanih. Odgovor na kopico vprašanj, ki se ob tem pojavljajo, pa gre najbrž iskati v mojih neodposlanih forwardih - deklica je zaradi človeške malomarnosti pošiljanja verižnih pisem v poznih 30. letih prejšnjega stoletja očitno (ker še vedno ni razrešena uganka, kdo je oče) začasno postala hermafrodit, nemara pa celo brezmadežno spočela.

Sindikalc

Kako izgleda tipičen sindikalni izlet študentov?

Začne se v Kranju z "welcome drink", nadaljuje na avtocesti z "welcome in Slovenia drink", vrhunec doživi v Vipavi z "avtohtonim zelenim, ki je v resnici rdeče in belo" in konča s karaokami dalmatinskih in domačih in vsem znanih pod vplivom "vseh treh drinkov":).

Mission accomplished

Ura je 4:15, v glavi mi rahlo odzvanja, veke se počasi zapirajo in prsti me ne ubogajo več. Po dvodnevni kalvariji z vprašalniki, njih statistični obdelavi, parih živčnih zlomih, ki so jih, kljub predhodnemu opozorilu, na lastni koži občutili prenekateri osebki, in 4 urah spanca v dveh dneh, sem končno zaključila in misli so že davno tega odplule na kavč, kjer bom prespala naslednjih nekaj minutk (Lovro, kdo me bo pa dons zbudu?).

Je pa res, da se vsemu navkljub (nefizično) počutim odlično - koleričen del osebnosti očitno dobro shaja z zunanjim pritiskom in stresom, kar se zrcali v konstruktivnosti mojega dela.

Kolokviji part II

Valda se nisi učil. Ampak greš vseeno pisat, da dokažeš svoj pogum, da se greš samo podpisat, da se izogneš vsem možnim komplikacijam, če se že pač nisi odjavil od kolokvija in če vmes ni posegla kaka višja sila - kljub temu, da neznanje bi se lahko smatralo za višjo silo. In potem na poti v Ljubljano razmišljaš, kaj boš počel eno uro med pisanjem. Boš samo strmel v bel list pred sabo? Boš samo napisal ime in priimek, vpisno številko in oddal? Pa res upaš, da cela dvorana upre zlobne oči vate, povrhu pa še prfoks? In se usedeš za mizo, skrajno na robu, na prehodu. Ne preveč dobra poteza. In gledaš naokoli in vsi imajo na mizi še geotrikotnike in kalkulatorje, ti pa imaš s seboj samo en kurčev kuli. Kot, da ti že na čelu piše, da nameravaš pasti. In dobiš v roke polo, itak nimaš pojma. Desno zgoraj se podpišeš - nekateri se zaženejo. In, dokler ne postaneš sumljiv, opazuješ druge. Začneš brati besede, ki so ti popolnoma neznane in polzijo skozi misli in v možganskih ventilčkih iščeš njim sorodne, podobne - da bi le z nečim lahko zapolnil tisto sevajočo belino. Pa ne gre. Medtem opazovalci še ves čas delajo obhode, valda, ravno mimo tvoje mize. In se delaš, da razmišljaš - čeprav je vse neokrnjeno belo. In mine pol ure. Prva punca, desno spodaj, želi oddati, pa ji profesor pravi, da se bo ziher spomnila še kaj ... in da se naj potrudi! Ima pa približno 3/4 popisanega ... in potem ona rešuje še dalje. Par jih začne kapljati v njegove roke, vsakega pregleda, kima ... in ne upaš oddati. Ker je belo, belo, belo. Ker nimaš jajc, da daš prazen, bel, nepopisan, čist list tja. Izpisuješ posamezne besede iz besedila, narišeš en graf - po svoji presoji: graf, kot si ga znal narisati že v osnovni šoli. Itak je narobe. Ampak vsaj kao se trudiš. In obhodi spet - in upaš, da se ne bo ustavil pri tvoji mizi, ker itak nič ne znaš in se kljub njegovi spodbudi nimaš kaj naknadno spomnit, ker kaj takega v tvoji glavi sploh ni nikoli obstajalo. Samo še 15 minut do konca, z leve jih začne par hoditi proti katedru, takrat hitro vstaneš in oddaš z njimi - da se tvoja pola pomeša z njihovimi, da ne izstopaš. In prideš ven in vse pade dol. In si rečeš, da se boš za naslednji rok res pripravil. In čakaš. Na januar.

Fantomski klicač (klicatelj)

Zadnjih 30 minut moje nedeljske celodnevne sieste periodično na 5 minut moti žvrgoleče zvonjenje mobilnega telefona in vsakič, ko s svojim seksi glasom (;)) in prijaznim Halo? prekinem zvonkljanje, po treh sekundah soposlušatelj prekine razvneto debato.

Zdaj so škratje po žicah pritovorili še sms z: Kdo si ti?, čeprav bi bilo bolj smiselno to vprašanje z moje strani. In ker se mi ravno da (pa še sms-i so samo 4 sit ;)), sem odpisala: Serijska morilka v azilu, ki ponoči rada zasleduje majhne otroke. Pa ti?

V pričakovanju odgovora ...

YounGunz

Po izdatnem spancu, ki ga tokrat mamca in sestrca nista poskušali skratiti, kot to sicer radi prakticirata, je čas za sobotno čiščenje: povzetek včerajšnjih dogajanj. Namesto krivulj povpraševanja, stroškov in optimumov podjetja, sem včeraj raje zmaksimizirala svoje želje in zminimalizirala učenje (kot to počnem že cel teden) ter se s svojim novim primorskim lepotcem (seveda govorim o avtu) odpeljala naproti škofjeloški Rdeči ostrigi, kjer je potekal že tretji in hkrati tudi zadnji predizbor za YounGunz Tour, ki se bo zgodil med 15. in 17. decembrom (ja, plačujejo mi, da delam zastonj reklamo).

Po prepričevanju zmedenega prodajalca vstopnic, da imam akreditacije in nato kasnejši poglobljeni razlagi, ki je vključevala tudi nekaj moje rahle rdečice, da "biti press" pravzaprav pomeni imeti akreditacije, se mi je uspelo prebiti v notranjost samega dogajanja. Zlahka je bilo tudi opaziti, h kateri skupini pašejo nosilci plakatov We love you in čigave roke na oder mečejo medvedke in tangice in modrčke - torej, koliko navijačev so posamezni pripeljali s seboj. Vseeno se je našla peščica takih, ki s(m)o prišli tja zaradi uživancije in ne posebne naklonjenosti posameznim bendom.

Med petimi udrihači bobnov in strun so bitko za najboljšega po izboru občinstva bili: Wejn & The Genzis, Billy the Kid, Spleen, Tubestone in Hepa, na koncu pa so lento zmagovalcev odnesli Spleen. Pa najbrž ne zato, ker imajo pevko Mojco (in je tako že pol uspeha zagotovoljenega;)) ali zaradi dejstva, da se letos naš bend Gimnazijskih kuzel (ki se je končno iz vokalnih serenad prelevil tudi v instrumentalno različico ter načrtuje veliki comeback s komadom Dost (mam) v 14 različnih glasbenih žanrih) ni mogel udeležiti predizbora, pač pa najbrž zato, ker se je prizorišče po njihovem nastopu sumljivo spraznilo. S surf rockom so po bičbojevsko totalno zažgali TubeStone-i, izredno pa sem navdušena tudi nad Hepo s svojo zajebantsko-trivialno glasbo in odličnim live nastopom. Za konec in za pokušino nekaj komadov naštetih:

Tubestone - Billy the Kid's Ride to mexico
Tubestone - Moonrider
Hepa - Come vai
Hepa - Konec sveta
Hepa - Pod kontrolo

Lezenje v rit

Piskajoči, vreščeči, tuleči, visoko-frekvenčni, ob velikem vznemirjenju in navdušenju celo približki opernim arijam in predvsem zoprni, ki jih ne maram. Glasov namreč. Ker navadno pripadajo tistim grebatorskim zadnjicam v prvi klopi, ki svoj nemogoče-ga-poslušati-več-kot-5-minut glas (narava je pač dobro prerazporedila darove) neprestano, kot sestre samarijanke, delijo z ostalimi, misleč, da bodo za radodarno dejanje prejele vsaj Nobelovo nagrado, seveda, v primeru, da se iz njihovega razdajanja in žrtvovanja glasilk ne pojavi že kar samoniklo svetniški sij nad glavo.
Poleg tega, da ima povprečen klen prilizun (na našem vseučilišču je primernejša oblika prilizunka) rezervacijo semestrskega abonmaja v prvi klopi v predavalnici, kjer ima najboljšo pozicijo, da vsevdilj z vprašanji zasipa predavatelja, ga odlikuje še nekaj ostalih vsevišnjih karakteristik. Če je omejitev domače naloge, seminarske naloge ali kakega drugega pisnega izdelka 4000 znakov, potem bo poljubovalec zadnjic dogovorjeno številko vsaj podvojil, če ne celo zvišal eksponencialno, ukanil pa bo celo četrto dimenzijo in izdelek oddal prej kot ostali "luzerji".
Ampak, ker je človek pač fleksibilno bitje, se sčasoma navadi sošolk, ki tretjega novembra po koncu ure predavateljici oddajo seminarsko nalogo, ki jo je potrebno oddati 9. januarja 2006 (!!!!!) ter da toisto bitje prvo (!!!!) uro vaj pripravi povzetek snovi prejšnjih rednih ur. Nekateri imajo pač višje ambicije od drugih ;)

Kaj vznemirja?

• medenična kost
• zdravniška uniforma
  
• hrbet
  
• vlakovodje
• lisice (policijske)
  
• srajce
• ritni žepi z gumbi

... se nadaljuje ...

Pandora Vs. Last.fm

Pandora in Last.fm - igrački za popestritev dolgočasnih uric, ustvarjanje prijetne zvočne kulise ali pa odkrivanje nove glasbe.

Glasbo, ki jo izvaja nam ljubi bend, po enostavnem ključu analize melodije primerja z drugimi in tako naša nova osebna radijska postaja našim slušnim sprejemnikom pošilja le tiste zvoke, ki se v večini karakteristik ujema z želenimi. Če pa se nam kljub temu zazdi, da so z izbiro krepko brcnili v temo, enostavno stvar utišamo ali preskočimo s klikom na Ban this track (pri Last.fm) in I don't like this song pri konkurečni Pandori (Mogoča je, jasno, tudi nasprotna situacija, torej, da nam je pesem skrajno všeč - v tem primeru stisnemo Love this track!). V testni verziji pri Pandorini skrinjici sicer lahko slišimo le pet skladb, zatakne pa se pri registraciji, saj je zaenkrat namenjena le Bushevi čredi ovac. Tu gre plus Last.fm, saj je stvar popolnoma zastonj za vsa zemeljska bitja, ki so računalniško pismena, plačljivi pa so le posebni dodatki ... Še več - Last.fm ponuja celo listo članov, kjer lahko bodoče može in žene spoznamo na podlagi glasbenega okusa oziroma priljubljenih bendov (in ne bo vam več treba pošiljati ženitnih oglasov v Salomonov oglasnik). Kljub temu, da je torej Pandora, Music Genome Project-ovo glasbeno odkritje, borno opremljena, pa se zdi, da je preciznejša pri izbiri skladb (lahko pa, da sem samo jaz preveč zahtevna). Klošarsko opremljena pa sta tudi sama predvajalnika, saj se pohvalita lahko le z Love/Ban (Like/Don't Like), Play, Pause oz. Stop ter Skip oz. Next track knofkom.

Več glasbenih užitkov pa sledi ob kljik-kljiku na prva dva linka ...

p.s. Navdih: tu in tu.

MSN rulez!

Za mano je 7 ur nepretrganega igranja pasjanse in minolovca na MSN-ju. Zasvojljivo!
A se kdo upa pomert z mano? :P

Novoletna

Jep, nič drugačna ne bom od ostalih - sneži! In kljub temu, da sem še včeraj zaradi "menseničneda" vzdušja tovrstno temo raje zamenjala za ogled Jacka, Kate in ostale druščine, ji bom danes namenila nekaj vrstic ... Pravzaprav se bom izognila kemijski formuli, športnim aktivnostim in ostalim zadevščinam, ki jih lahko ustvarjate na, ob, v in s snegom ter se posvetila njemu sorodni oziroma posredno povezani temi.

Poleg otvoritve sezone kidanja snega (mimo gredice preko stezice, po zadnjih podatkih sem ga namerila 39 centimetrov) se je očitno otvorila tudi sezona vprašanj: "Kam pa za novo leto?" Posebej v decembrskem času (pa tudi že prej!) to vprašanje izpodriva celoletno mašilo pogovorov: "Kakšno čudno vreme!" In ne samo torej, da je sleherni Kranjec v prostem času meteorolog, je pač tudi velik načrtovalec, pustolovec in žurer! Ker novo leto je resda - samo enkrat na leto! Pa tudi 26. november je samo enkrat na leto, pa me ni nihče vprašal, kaj bom danes počela :)

Well, za vse tiste, ki me boste v naslednjem mesecu spraševali, kako bom preživela najdaljšo noč v letu (res? meni se je zadnjič zdela daljša, ko smo prestavili uro ;)): NE VEM. Ponudbe zbiram do 31. grudna 2005 do 20.00, najbrž bo stvar trenutnega navdiha, zaradi tega ne bom izgubljala živcev ali pridobila kak siv las in navsezadnje - čisto mogoče je, da se bom imela lepše in bolj veselo kot vsi tisti, ki stvar načrtujejo že od junija naprej ...

Najboljše stvari v življenju se zgodijo spontano.

Dileme ...

V poplavi idej, ki me vsako noč premočijo do možganskih celic, sem se znašla v hudi dilemi, kaj ovekovičiti na blog. Lahko bi pisala o:

- snežni odeji, ki je prekrila dol in breg, naznanila prihod tete Zime in še posebej razveselila 13-letnike, ki z velikim navdušenjem kepajo študentke (a se ne spravljaš ponavadi na punce svoje starosti?)
- sibirskem mrazu, ki veje zunaj (no najbrž bo ta vzrok za zgoraj opisane posledice) in pusti rahlo rdečico na licih, ki jo je sicer pri meni težko ločiti od tiste v toplih okoliščinah (pač farbam!)
- File extension kvizu, o katerem vsi pišejo, pa bom jaz tako superkul, da tega ne bom storila (čisto mimo stezice, sem mojca.mp3!)
- odstavitvi Jankovića, ki je postal vseslovenski srž debat in se pojavlja ob nič hudega slutečih kofetkanjih
- o božično-novoletno ovešenih trgovskih centrih, ki praznikom odvzamejo vsakršno čarobnost (prevod za Slovence: čarobno pomeni biti za božič in novo leto pijan ko kanta in se po možnosti ne zbuditi v lastnem bruhanju ;))

Pa ne bom. Grem raje gledat nov del Losta.

Prvega ne pozabiš nikoli

Kljub mojim pesimističnim napovedim, črni luknji, ki se je iz vesolja tik pred kolokvijem preselila v mojo betico in v katero je ob prvem vprašanju padlo vse znanje sveta ter tezo, da na FDV lahko padeš samo po stopnicah, ki sem jo takoj po odpisanem kolokviju ovrgla - se je izkazalo, da sem kolokvij kljub vsemu opravila ... in to kar spodobno! ;) Zdrava kmečka pamet očitno še nekaj velja ... ;)

Poročanje s koliščarsko-ljubljanskega terena ob milih zvokih špice 7th Heaven: desni sosed od moje desne sosede pije pivo, taista soseda bere strip in ostaja zvesta brezalkoholnim substancam (ne verjamem, da bo njena vzdržnost trajala več kot eno uro), soseda, pod kotom 45° jugo-vzhodno glede na tisto prejšnjo sosedo, pije tudi nekaj alkoholu sorodnega ter svoj gorenjski nagon zadovoljuje z žvečenjem pretečenih čokoladnih krispijev, ki imajo sumljiv vonj ...

Grem še jest!

p.s. V času pisanja ni bila nobena kitara zlorabljena z matranjem drata pod akordi 7th Heaven theme.

W. Shakespeare

Zakaj je bil Shakespeare car?

My mistress' eyes are nothing like the sun;
Coral is far more red, than her lips red:
If snow be white, why then her breasts are dun;
If hairs be wires, black wires grow on her head.
I have seen roses damasked, red and white,
But no such roses see I in her cheeks;
And in some perfumes is there more delight
Than in the breath that from my mistress reeks.
I love to hear her speak, yet well I know
That music hath a far more pleasing sound:
I grant I never saw a goddess go,
My mistress, when she walks, treads on the ground:
And yet by heaven, I think my love as rare,
As any she belied with false compare.
*****

Ne, ona nima žametnih oči
in niti kodrov mehkih kakor svila,
če sneg je bel, ga v njenih nedrih ni
in usta bi se od koral ločila.

Sem videl rože bele in rdeče,
na njenih licih take ne cveto
in so dišave, ki so bolj dehteče,
kot vonj, ki diha njeno ga telo.

Njen glas poslušam rad,
četudi vem da zvoki strun prijetneje zvene,
kako boginje hodijo ne vem;
ko ona hodi, stopa kot ljudje.
Pa vendar se mi zdi bolj očarljiva kot vse,
ki pesem jih slavi lažniva.

(Sonet 130, W. Shakespeare, prevod Janez Menart)

Zato.

Nauk, ...

ki smo ga prejeli danes na vajah za novinarstvo: "Prosim, v domačih nalogah ne uporabljajte tujk, ker me res ne fascinirajo."

Brucovanje

Nagradno vprašanje:

Kam gredo štiri punce in en fant (ki je čisto preveč ukazovalen, da bi se še sploh smel družiti z nami) s sumljivo mešanico vinsko rdeče in frucovsko rumene tekočine v dveh liter-in-pol-skih plastenkah v torek zvečer?

Ker nimam nagrade in ker je bil odgovor že subtilno posredovan v naslovu, naj ga izdam kar sama: na krst novopečenih študentov - brucovanje. Priznam, it was a tricky question (oz. kvaščn kot rada svojo različico znanja angleščine z nami deli profesorica za dotični jezik).

Na kratko: bilo je glasno, migajoče (rotirajoče/vrteče?) in veselo. Uvod v študentsko življenje smo zaključili okrog 4h in to samo zato, ker so jo do takrat že vsi ostali softiči ubrali domov.
Študentsko pa smo nadaljevali tudi ves preostanek dneva, saj smo prespali vsa predavanja.

Če tole bere kakšen (priložnostni) maser se priporočam, ker me je spanje v čudnih pozah obsodilo na boleč vrat ...

G33k

Bridko spoznanje (prej obtožba), ki me je doletelo danes ob 0.54 po srednjeevropskem času s pomočjo real life-prijatelja (očitno jih še premorem), je za sekundo in pol zaustavilo moje masiranje prstnih blazinic/udrihanje po tipkah. Jap, geek sem. Saj vem, kaj boste rekli - pa še tako mlada, toliko neprehojenih poti jo še čaka, toliko neizpetih pesmi (res, nikoli nisem imela preveč posluha), toliko ... vsega. Well, očitno vse v digitalizirani obliki.

Sedanje stanje me pušča v nemilosti s tremi odrešujočimi možnostmi (ker baje bit geek ni kul - ampak trenutno moji možgani ne znajo sproducirat niti enega razloga v korist te trditve) :

• se prijavim za Miss g33k (če tovrstno tekmovanje obstaja, predvidevam, da je nekaj podobnega kot Lepotice slovenskih kmetij - za slednjo titulo se še vedno lahko potegujem ob slučaju neuspeha za prvo), nakar me po tekmovanju ustavi fotograf svetovnega slovesa, obljublja mastne denarce, nato pa me proda v srednji Uzbekistan, kjer v real life varianti pasem ovce, iz ovčarske idile pa me nekega dne pobere dejstvo, da je dizel dražji od bencina

• svojo lepoto ovekovečim na GlasujZame, poročim tistega, ki mi največkrat pritisne desetko in mwaaaaaa lušna si, posvojiva dva GlasujZame otroka - postanemo prva GlasujZaNas družina, zaživimo RL in živimo srečno do konca svojih dni (torej, dokler še kdo glasuje za nas)

• se iz depresije zadavim s kablom brezžične miške

Kolebanje med prvima dvema možnostma, me vse bolj nagiba k tretji ... ;)

Meglena pravljica

Če v svojem prostem času slučajno ne izvajam kaskaderskih akcij na naših klancih, ne srebam kave (deci-deci) nekje v mondenih mestih (kot je na primer Kranj), ne sedim za kišto in odkrivam čare medmrežja, potem nekje zunaj odžiram tistih 21 odstotkov O₂-ja ostalim živim bitjem.

Na današnjem potepanju sva z Miškotom (obsesija s psom? Nekoga moraš imeti rad!;))) odkrivala čare temperaturne inverzije, meglena odeja je pod sabo pokopala Kamnik, Ljubljano in Kranj ...

In še fotke (kvaliteta le-teh je primerna sposobnemu upravljanju z bratovim fotoaparatom) za vse nejeverne Tomaže, Jankote in Lovrote, ki niso verjeli, da nas od drugih res loči ocean ...

Crash

Megla in hitrost.

Nenadoma stena. Zavore.

Sfukan avto.

Pa jest.

Spoznanje: včasih ma mat s svojim teženjem prov.

Modro

Danes malce plavega vzdušja:

Moder človek ne pove vsega, kar misli, misli pa, kar pove.

November rain

Listopad je brezvezen mesec. Branje za piko tega stavka je za vse čustveno navezane na november zaradi rojstnodnevnega jubileja hrčka, 30. obletnice on-line poroke s princeso Lejlo iz Azerbajdžana in podobnih pi*darij odsvetovano. Če ne veste, za katero piko točno sem mislila, se s prstom (s katerim sledite črkam;)) ustavite TUKAJ.

Še vedno nadaljujete in z milim puss-in-boots pogledom zrete vame, da bi vam pojasnila? November je brezvezen, ker je ravno na sredini - z mavrico barv, s katerimi so ovenčani gozdovi, slika jesensko idilo, s (pre)kratkimi dnevi in zgodnjim mrakom pa deželo zavija v temno in hladno zimo. Scena, ki se vam je pravkar izrisala v izrastku nad vratom, pasivno vpliva na homo sapiense - posplošujem, itak se gre vedno zame;), zato november s pridom izrabljajo (variacije na prvo osebo ednine ustreznejše) za neumen izgovor, da se jim ne da premakniti tistih dveh možganskih celic, ki sta se v bitki nad prevlado uspeli uvrstiti v finale, in postoriti kaj za faks (ter dobro vseh nas).

Če ste se uspeli prebiti skozi zadnjo poved, obstaja velika verjetnost, da se boste tudi skozi november.

p.s. Mami, vse najboljše!

Če je ...

nered v sobi premosorazmeren z neredom v glavi, potem je moje podstrešje v razsulu.

Komu je novinar odgovoren?

Javnosti, uredniku, delodajalcu, oblasti, sebi?

Ljubim te

Utrinki z nočnega izleta (bolj švoh fotka, ampak bistvo je)

Kva dogaja

Evo, spet malce prenovljena podoba ... S sicer nedokončanimi okviri, ker se mi ne da ob tej uri dokončat nedokončano; tisti, na katerega sem prevalila krivdo za to pomanjkljivost pa raje, namesto, da bi mi pomagal, pije kavo in mi piše domačo nalogo. ;)

Kakšen krut svet ;)

Kdo se s kom igra ?

Mogoče, da je to zgolj posledica dejstva, da sem bila čudna že kot otrok (Vlado Kreslin™) in je moj pogled skozi očala življenja na svet drugačen od ostalih, ampak kljub temu ...

Začelo se je popolnoma nedolžno in povsem glasbeno, s pesmico o krokodilu Šnapiju, njegove karakteristike (majhnost, ostri zobje, situiran nekje ob Nilu) so očarale prav vse in ne samo otroke; pardon ob bebavem poslušanju ter petju hvalnic njegovemu imenu Schni Schna Schnappi so bili otroci celo v manjšini. Vsaj starostno gledano. Na domačem področju je ob, zanimivo, približno istem času, veliki preboj doživel enoobrvnik Fredy Miler in s kasnejšimi 37 priredbami v vseh možnih variantah še dolgo časa po vrhuncu pevske kariere s kontroverzno skladbo Vedno si sanjala njega*, neponovljivo delo mojstrov Smodeta in Milerja, zabaval staro in mlado. Slovenska raja je norela ob Fredijevem odsevu v stenskem ogledalu, sleherni pravi Slovenec pa si je najbrž začel puščati obrvi, da bi se vsaj malce približal ikoni slovenske pop glasbe. Poprejšni sivi mišon, ki sicer trenutno pripravlja album in računa na veliki comeback, je že v začetku leta 2005 začel prav nezvezdniško in kot Titanik toniti. Svojo kariero pa, menim, skorajda ne bi mogel bolje opisati z naslednjimi besedami: "Ne vem kdo je bolj neumen, unile ki so me prišli gledat, se delajo norca iz mene in so za to plačali, ali jaz, ki jim pojem in sem za to plačan."

Da ljudje ne bi intelektualno stradali, se je po sicer daljši pavzi, zgodila, prestrašila in vrgla s tira: ptičja gripa. Hail to the avian influenza! Pošle so zaloge Tamifluja, po strašnih prerokbah in grožnji virusa z drugih držav, se je število mrtvih ptic in njihovo vprašljivo zdravstveno stanje krepko povečalo, za svoja življenja pa se je najbrž teden nazaj tresla Štajerska, saj so v ribniku stare struge Drave pri Mariboru našli poginulega laboda. Mediji, ki so ustvarili vso medijsko histerijo, pa so kasneje izdali, da po patoanatomskih analizah strokovnjaki menijo, da je šlo prej za zadušitev oziroma utopitev kot pa ptičjo gripo. Kljub temu pa so v zadnjih dneh v naši deželici prodali več tisoč zaščitnih mask, ponekod pa jih je celo zmanjkalo.

In danes? (v bistvu včeraj, ker je post pisan v poznih večernih oz. zgodnjih jutranjih urah) Danes je smešnost dogajanj dosegla vrhunec, ko smo prebivalci kokoške doživeli, kot zopet napovedujejo mediji, prav zagotovo največji rop v zgodovini države. Če ne drugače, zelo holivudski rop! Ko govorimo o sedmih urah ropanja, si je resno treba zastaviti vprašanje o varnosti, ki naj bi jo banka s 4900 sefi imela.

Vse skupaj je smešno. Za crknit smešno.


*Če bi znala, bi na e (posebnost Koroške?) v besedi njega postavila naglas, pa žal, res ne znam.